Se za soboto: Pred spanjem se obvezen pogled v nebo in Morje zvezd z majhnim procentom odvečne mestne svetlobe in mlečna cesta, vozovi. Večji poznavalci ozvezdji bi verjetno močno razširili nabor videnega

Nedelja:
Okrog 7:30 posije sonce v gnezdece. Si pripraviva zajtrk in kreneva proti Mežici. Ob 10ih sva dogovorjena za ogled Mežiškega rudnika s kolesom. Iz gorske kmetije proti megleni dolini. Skozi Kotlje, Ravne na Koroškem, Prevalje, mimo velikih industrijskih obratov in urejenih blokovskih naselij nadaljujeva ob Meži v smeri Mežice. Obiskovalcev nas je že precej pred infocentrom Podzemlje Pece. Po prevzemu čelad in rokavic ter preizkusu uporabe lučk se udeleženci prvega ogleda s kolesi v dnevu usedemo v minibus in šofer nas odpelje proti Črni na Koroškem. Peljemo se mimo Žerjava, kjer tamkajšnji vrhovi počasi zelenijo. V bregu ugledamo veliko stavbo nekdanje zbiralnice kjer so talili rudo. Ob tem pa je v zrak izhajalo veliko strupenih snovi, ki so vplivale na tukajšnjo naravo in ljudi. Zato tudi nekdanje poimonavonaje doline mrtva dolina (death Valley).
Po dobrih10 minutah vožnje prispemo do enega od 300?? Vhodov v Mežiški rudnik. Prevzamemo proper MTB kolesa, preverimo zavore in menjalnik in s skupino tujcev gremo v podzemlje.
Vožnja na kolesu malo ruka, vozimo po ostankih tirov rudniške železnice. Super izkušnja. Zanimiv rudnik, mestoma ogromne dvorane in zanimive zgodbe ter informacije. Po 2 urah vožnje in 6 km v rudniku pridemo ven nad Mežico- Friderikov rov. Do izhodišča in info centra smo se spustili po klancu navzdol se dva km. Potem pa smo si ogledali še zanimiv rudarski muzej s stanovanjem rudarskega nadzornika.
Res super tura, organizacija in ljudje.
Se kava in naprej raziskovati Koroško.
Postanek na Prevali pred Prevaljami kjer so potekali zadnji boji pred koncem 2. Sv. Vojne. Sprehod skozi Park miru in okrog cerkve sv. Janeza Krstnika kjer stoji lepo obnovljene kozolec in futuristini hiški kot info točka na kolesarski poti.
Nadaljujeva pot proti Sentanelu, vasi z veliko turističnimi kmetijami. Namesto psa na vstopu v vas cesto preči Svinja. Z vasi pa super razgled proti Peči, Uršlji gori, pa Podjuni. Prav kičaste podobe jeseni :)
Ustavila sva se na turistični kmetiji Marin-Miller, kjer zgleda da so nedelje res polne gostov.
Dobiva mizo in Kar hitro že močno domačo govejo juho s pirini rezanci. Sledi še Koroški krožnik in jelenov zrezek s štruklji. Res okusna hrana in nekaj koroskih posebnosti. In Evo premami se sladek koroški knedl in ajdov cmok. Super in zdaj sva pa res že preveč sita …
In greva na pot med gorskimi kmetijami z atlasom v roki da dospeva do Libelič, vasico ob Dravi in na državni meji.
Mimo pravljičnih kmetij in jas ter gozdičkov dospeva do Ajde, enega od Centrov šolskih in obšolskih dejavnosti. V takih centrih smo in se osnovnošolci preživljajo šolo v naravi, plezajo, veslajo, spoznavajo naravo, urijo orientacijo in še polno zanimivih stvari. No v domu Ajda sva bili s svakinjo Anđelo Pred več kot 15 leti… Fajn spomini …
Na Matejev rojstni dan sva se nazdravila s par kozarci vina na obisku v sosednjem apartmaju, pri Tomažu in Darji. In sklenila v savni.

Ponedeljek, 4.10.
Ponedeljkovo jutro sva prespala in dopoldne spakirala ter se odpeljala po dolini Meže v smeri Šoštanja,Velenja. Postanek v Šentanelu, kjer je Eva pozabila jopo. Kava v Topolšici in daljši postanek v Velenju. Matej ga preživi v knjižnici in pripravah na popoldansko predavanje Phytona.
Eva pa si vzame čas za ogled modernistične arhitekture središča, na kar je čakala že več let. V senci dreves na urejeni mestni promenadi za zdravstvenim domom pa so nastajale povedi nedeljskih vtisov in najinega izleta po Koroški.

V petek večerja bi Ljubljani za rojstni dan Luke V., potem pa domov prespati.

Naslednji dan frizer, nadzor in usklajevanje pri prenovi dvoriščna, po tem pa kava z bratom in visoko nosečo Evo. Iz Zagorja kmalu po poldnevu.

VW Polde naju pelje proti Koroški, za kosilo se ustaviva v Slomškovem domu. Kosilo je bilo fino so pa mladi natakarji zaradi srečanja kmečkih žena (al neki) pozabili na pijačo za naju, na brisanje mize in podobno. Vseeno, račun za dve kosilo je bil 11€.

Pot po tem nadaljujeva po majhnih prej po desni strani doline. V Slovenj Gradcu zavijeva desno, proti Ravnam. Najino prenočišče je v Selcah, neke pol poti do Raven. Eva je rezervirala hišico na drevesu na turistični kmetiji Samec.

Sprejme naju preplašena srednješolka, oblečena v suknjič in hlače od trenirke. Po namestitvi se odpraviva za dobro uro na sprehod po okoliških travnikih in čudovitih gozdovih. Zdi se da kmetje v tem okolišu res skrbijo za izgled svojih kmetij in kmetijskih površin. Sonček je še vedno topel in premami naju tudi ležanje na travniku. Mogoče še zadnjič letos.

Ob vrnitvi Eva sreča kolega iz kmetijskega inštituta, s katerim piše monografijo. S partnerko preživljata podaljšan vikend na isti turistični kmetiji.

Proti večeru se odpraviva nazaj v mesto. V SG imava rezervirano mizo v hiši Ančki. Ker sva bolj zgodna se sprehodiva se čez mesto. V čudovito ohranjenem starem jedru mesta se odvija odpira kuhinja. Ulice so zaprte za promet in polne ljudi. Lahek vetrič nosi opojne vonjave, ki spodbudijo apetit.

Sprehod zaokroživa pred hišo Ančko, kjer se Eva fotografira srednješolskim sošolcem – lepim Lukom – ki se smeji iz reklamnega plakata za restavracijo.

Večerja v Ančki je odlična. Tri-hodni degustacijski meni; pozdrav iz kuhinje, domači ravioli, jagenjček na bučni kremi in čokoladni fondant z belo čokolado in lesnikovim crumble-om. Zraven pa vinska spremljava, kot se spodobi.

Preden se odpraviva spat, se en sprehod čez mesto nato pa nazaj v hiško na drevesu.