V soboto je bil v hostlu dan za žur in večina gostov je bila do večera že fajn pod dozo. Meni ni bilo dosti do tega in sem ohranil trezno glavo.

Naslednji dan, ko so se pomirile glave sostanovalcev, s katerimi sem se poštekal, smo začeli razmišljati kam bi lahko šli v takem lepem vremenu. Odločili smo se za izlet do jezera Rotoiti. Ko smo po dobri uri vožnje prispeli do jezera, sem ugotovil, da sem se tu ustavil, ko sem prihajal v Blenheim in se s tremi Nemkami podal na sprehod po obali. Nekje na poti do jezera smo naleteli na prometno nesrečo, ko je tovornjakar zadel ob most čez reko in popolnoma uničil kabino tovornjaka. Ker je bil most zaprt so policisti promet precej pomembne ceste usmerili kar čez strugo reke. Kaj bi kompliciral.

Pretekla noč je bila tudi za nekatere iz naše odprave precej naporna, zato je bila ideja, da se tokrat podamo na krajši pohod. Napotili smo se po eni izmed poti a po kakih 20 minutah hoje po gozdu smo se strinjali, da bi bil verjetno razgled iz vrhov gora danes vreden napora. Na tabli na izhodišču je pisalo, da je za vzpon do vrha in povratek v dolino potrebnih 5h, a smo se kljub poznem odhodu odločili, da gremo in da se lahko kadarkoli obrnemo.

Tempo smo imeli res pošten in po kaki uri in 50min smo vsi štirje stali na vrhu 1700m+ visoke zasnežene gore. Razgled v dolino je bil resnično čudovit.

Po hitri malici in pivcu smo se obrnili in napotili nazaj. Do avta smo prišli ravno ob sončnem zahodu.