Tag Archives: pohod

Mt. Taranaki – vulkan iz razglednice

nekategorizirano, , , , , , , , ,

Noč. Ovinkasta cesta navkreber in gost gozd, ki jo objema. Še par minut in bi mogla biti na cilju. Od dolge vožnje sem že pošteno utrujen in komaj čakam, da parkirava in se premakneva na zadnje sedeže, v spalnico.
Zbudiva se zgodaj in skozi mrzel veter se sprehodiva do koče, kjer opraviva jutranji ritual v (zdaj že klasično) novem okolju. Pogled nazaj proti hribu kaže na zadovoljivo vreme a ob vrnitvi v avto so se pod vrh že pripeljali oblaki. Pozajtrkujeva na postelji v avtu, saj je zunaj preveč hladno in vetrovno. Vremenska napoved pravi, da bo vreme zdržalo, pa tudi da bo na vrhu občutena temperatura zaradi vetra okrog -13°C. Mar ni pozna pomlad in smo le kakih 30km od morja? Po premisleku spakiram še bundo, kapo, debele nogavice in oblečem dvoje hlače. Te opreme nisem oblekel že par mesecev.
Pred odhodom greva še enkrat v kočo, da pogledava turistični center in se pozanimava o razmerah. V centru imajo par metrov veliko maketo gore, taki profili so mi vedno zanimivi. Ker sva že pozna, se z (zanimivimi) turističnimi informacijami ne bavim preveč. Povprašam enega od zaposlenih v centru, starejšega možaka z brado, po razmerah na vrhu. Brez oklevanja odgovori, da naj vrh danes raje spustiva in nama nakaže skupino gorskih reševalcev v prvem nadstropju s komentarjem “pustita jim prosti dan”.
V prvi korakih iz koče je med nama nerodna tišina, končno rečem Urši nekaj kot opravičilo za slabo vreme ali za vprašanje o njem. Odgovori mi, da sem vendarle vedel, kak bo uslužbenčev odziv. Verjetno bi res lahko predvidel, da nama bo vzpon odsvetoval, a v resnici nisem pomislil na to. Vem, da ne morem ničesar spremeniti in zato raje utihnem.
Že po kake pol ure hoje občutiva neugodne razmere na lastni koži. Pobočje je precej izpostavljeno, prekrito le z nizkim rastjem in tako je le malo zaščite pred vetrom. Kljub ostremu vetru pa so razgledi krasni. Na poti srečava ali prehitiva le nekaj parov planincev in si z njimi izmenjava pomenljive nasmeške. Le kaj nam je, da danes rinemo v hribe?
Po kaki uri hoje narediva prvo resno postojanko. Koča je zasebna in trenutno zaprta, vseeno pa se lahko skrijeva pred vetrom v vetrolovu. Dva Američana, ki delata večdnevni pohod okrog gore nama zaupata, da si tudi ona želita osvojiti vrh, ampak da danes verjetno ne bosta niti poizkušala, saj so razmere daleč od idealnih. Mogoče jutri. A kaj ko za naju “jutri” ne obstaja, Urši se čas na NZ namreč hitro izteka. Američana zapustita zavetrje po parih minuta pavze pa tudi Urša reče, da gre naprej, da se noče preveč shladiti. Vem, da je mišljeno kot povabilo, a vseeno me zbode ednina v njenem stavku. Pospraviva vodo in se odpraviva naprej.
Pred kočo na vetru postojiva še par minut, poslušava pogovore male družbe planincev, ki se je zbrala ob postojanki, gledava vreme proti vrhu in razgled v dolino … V še enem nerodnem prizoru ugotoviva, da že pet minut čakava en drugega in se da sedaj res lahko premakneva.
Kake 5 min vzpona nad kočo prideva do razpotja. Pot desno je krožna in se čez nekaj kilometrov vrača do avta, naravnost pa pot vodi do vrha. Urša predlaga, da vseeno poizkusiva vzpon in se obrneva, če se situacija izkaže za nevarerno. Vseeno pa mi da jasno vedeti, da lahko že sedaj izbereva lažjo pot, če mislim, da je tako bolje. Hitro se odločim, da poizkusiva vzpon na vrh. Tudi če nama ne uspe je verjetno, da bo poizkus zadovoljil njene potrebe po gorah in me po tem ne bo vlekla na še kako dolgo turo okrog vulkana.
Pot, skrita v zavetju dolinice kmalu postane za odtenek bolj zahtevna. Prečkava podor velikih ognjeniških skal, naletiva tudi že na prvi taleči se sneg. Nato se povzpneva po neskončnih lesenih stopnicah, ki so jih vzdrževalci poti namestili, da pohodniki ne bi prožili kamenja na melišču čez katerega vodi trasa. Na vrhu stopnišča ponovno prideva na izpostavljeno pobočje hriba in še bolj kot prej občutiva polno moč vetra. Zaradi njega je normalna hoja skorajda nemogoča zato se vzpon počasi in previdno nadaljujeva v čudnem, pol čepečem položaju. Ob hudih sunkih se skrijeva v počep in tal oprimeva z rokami. Pobočje je sicer relativno strmo, a ker ne hodiva po kakem robu ob prepadu, vzpon niti ni tako zelo nevaren. Kljub temu je jasno, da v takem vetru in brez derez ne bi bilo pametno nadaljevati po snegu, ki se začne le nekaj sto metrov nad nama.
Še nekaj časa se počasi vzpenjava proti vrhu, ki je sedaj zares jasen. Z vetrom se bojujeva na vsakem koraku. Na proti nama pride skupina treh starejših planincev, dva odlično opremljena možaka in gospa, ki je vidno izčrpana. Izmenjamo si par besed, planinka potoži nad hudim vetrom, možak na čelu pa pove, da so se obrnili tik pred vrhom, saj je bila še pred kako uro vidljivost tam minimalna. V njegovih besedah občutim rahlo razočaranje.
Boj s pobočjem počasi nadaljujeva. Veter ne odneha, zdi se celo, da se z vsakim metrom nadmorske višine še krepi. Po posvetovanju z GPS-om se odločiva, da se povzpneva še nekaj sto metrov, da doseževa 2000 metrov nadmorske višine. Ob vsakem koraku loviva ravnotežje in vsak pridobljen meter nad morjem je nova zmaga. Ponovni pogled na GPS nama pove, da sva zelo blizu najinega cilja, 2000 nad morjem. Zaradi hudega vetra se ponovno posvetujeva in odločiva, da nadaljen vzpon ni vreden dodatnega tveganja. Skrijeva se v zavetrje za osamelo skalo, se odžejava in pojeva frutabelo. Pod zobni hrusta od polno majhnih peskov, ki jih nosi veter.
Po kratki pavzi začneva previden spust. Veter je še vedno orkanski a z vsakim korakom proti dolini njegova moč jenja, več in več moči ima prijetno sonce.
Ob razpotju nad kočo srečava par planincev, ki razmišljajo o nadaljevanju njihove poti. Na hitro jim ošvigneva, da je veter višje po pobočju še neprimerno bolj močan kot tu, nato pa nadaljujeva pot levo, prečno po pobočju. Navkljub Uršinem prepričanju, da pot vodi v velik krog po pobočju ji sledim, saj sem skoraj prepričan, da že čez kak kilometer sledi še en odcep, kjer se še vedno lahko odločiva za vrnitev do avtomobila. Vseeno spoznavam, da vzpon in ekstremne razmere na pobočju niso potešile njene sle in da je tako moja logika šla po zlu.
In res, čez dobrih 20 minut prispeva na novo razpotje. Kot pričakovano Urša prigovarja za daljšo pot, še kakih 5 ali 6 ur hoje. Trenutno sva na poti dobre tri ure, do avta pa imava po najkrajši poti vsaj še kako uro in pol. Poizkušam predstaviti argumente za krajšo pot čeprav vem, da so moje besede jalove. Če se odločim za vrnitev do avta mi bo sicer sledila, a ta pohod ji bo ostal v spominu kot nedokončan. In huje kot to, tudi jaz se bom počutil slabo, kot lena môna, ki je raje kot v gorah na hrbtu, v pasivnost pa ne spravljam le sebe a tudi ljudi okrog mene. In tako godrnjavo pristanem na njen predlog.
Pot po kateri nadaljujeva je sicer precej lažja. Preči poraščeno pobočje in se rahlo spušča proti sedlu na zahodnem delu gore. Rastje nama nudi dobro zavetje in kmalu si slečeva bunde, kape in zimsko opremo in nadaljujeva v kratki opravi. Eden izmed najinih ciljev je malo gorsko jezerce, ki nudi priložnost za čudovito fotografijo. To je edina točka na najini poti, za katero vem in podzavestno sem prepričan, da se nahaja nekje v kotanji med vrhovoma. Jezero menda vendarle ni na vrhu pobočja.
Po spustu v močvirnato sedlo se za nama ponovno začnejo odpirati čudoviti razgledi na vrh gore Taranaki. Pot, sicer utrjena z lesenimi lojtrcmi, je na nekaterih mestih zelo zdelana in tu in tam zabredeva v blato ali stopava po poplavljenih deščicah. Vseeno je treba pohvaliti velik trud pa tudi finančni vložek, ki ga Novozelandci namenjajo vzdrževanju gorskih poti.
Po prečkanju močvirja in rečice ob robu doline se začneva povspenjati nazaj v hrib. Nekaj časa si še predstavljam, da se bo pot obrnila nazaj proti sedlu, a končno spoznam, da sem se ponovno uštel s predvidevanjem lokacije jezera. Pot je strma, na delih opremljena z lesenimi stopnicami, spet na drugih od dežja sprana zemlja. Sonce je sedaj že zelo močno in od vlažnega rastja puhti sopara. Trmasto sopiham za Uršo, ki ima neizprosen tempo, jaz pa sem preponosen da bi priznal utrujenost. Sprašujem se “le zakaj mi je bilo tega treba,” in “kako se naj te muke čim prej rešim”. Jezen sem na cel svet, na Uršo in nase ter na samo dejstvo, da sem jezen. Kaj drugega pa si pričakoval, ko si se dal prepričati za nadaljevanje poti. Gledam predse proti kolegici, ki ima sedaj nekaj deset metrov naskoka pred menoj. Prav nič ne kaže, da bi bila utrujena. Nič se ne obotavlja, nič ne omahuje. Brez prestanka stopa naprej po poti navzgor. Všeč mi je kako odločna in zavzeta je. Po mesecih garanja v službi je prišla na dopust na drug konec sveta, sedaj pa se niti tu ne ustavi in odpočije. Brez njenega obiska bi verjetno zgrešil mnoge zanimive točke, ki sva jih skupaj obiskala. Sigurno sam ne bi rinil v ta hrib, če pa že, bi se dosti prej obrnil nazaj. Vesel sem njenih pobude in občudujem njeno samostojnost. Vseeno pa se ne morem znebiti občutka, da samostojna do te mere, da bi ta izlet brez problema izpeljala čisto sama. Da me na tem izletu ne potrebuje in izkušnji dodam bore malo. Mogoče sem ji kdaj celo v breme in bi lažje potovala brez mene. Do sedaj tega še ni izrazila, a kdo ve …
Končno prilezeva do vrha temu pa sledi rahel spust po gričih poraslih s porjavelo travo. Še nekaj ovinkov in streljaj naprej ugledava malo mlakužo mimo katere vodi pot. Sprehodiva se do nje in zmagoslavno odvrževa nahrbtnike. Razgledi so res čudoviti in kot prava turista posnameva cel album fotografij. Kljub vrhunski idili pa naju oster veter spodi naprej. Skleneva, da se v prvem zavetju ustaviva in pojeva svojo malico.
Do tja je bilo seveda še nekaj vzponov in stopicanja skozi visoko rastje. Pot pa je bila tokrat vseeno lažja, ne toliko zaradi spremenjenega terena, kot zaradi kratke pavze in uživanja v idili. Tudi sendvič in piškoti na vrhu naslednje vzpetine odlično prijajo. Na vrhu se razgled razlije po bližnji obali, pa tudi po celotni gori in poti katero sva danes prehodila. Od tu se vidi tudi izhodišče, kjer imava parkiran avto in ni ravno pogled ki vzbuja radost. parkirišče se namreč zdi prekleto daleč, pot to tja pa bo daljša še zaradi mnogih hudourniških kanjonov izdolbenih po pobočju gore. Ni kaj – nadaljujeva brez obupovanja. Ura je približno pet in pol in na poti sva slabih 8 ur. Pot se hitro spusti v visoko rastje, nato pa v temen deževni gozd. Hodiva čez sprane korenine dreves, tu in tam prečkava kak potok ali hudourniško reko, kdaj se zaveva, da stojiva na robu globokega prepada. Kljub utrujenosti rineva naprej. Dosti drugega nama tako ali tako ne preostane. Za trenutek se ustaviva ob reki in opazujeva raco, kako plava proti močnemu toku vode. Prešine naju, da bi se v vodi za hip ohladila tudi midva, a raje nadaljujeva pot. Sprehodiva se čez ozek viseči most, ki se razprostira nad globeljo. Maximalno 1 oseba piše na sidrišču mostu. V ozadju brvi se bohoti gora Taranaki. Še malo pa bomo na cilju. Čez čas prideva do razpotja, krajša pot do izhodišča vodi najprej do ceste, daljša pa nekje čez gozd. Prav nič nisem jezen, da je gozdna pot zaprta in sva primorana izbrati pot po cesti.
Končno nazaj v civilizaciji. Le še nekaj kilometrov vzpona po cesti in smo tam. Telo je utrujeno, a glava je v dobrem stanju. In gozd ob cesti je dosti manj zlovešč, kot je bil včeraj zvečer. Kakih 11 ur po tem ko sva zapustila izhodišče, se ponovno vrneva do avtomobila. Kasneje spoznam, da je krožna pot katero sva prehodila po poizkusu vzpona na vrh rangirana kot “advanced” in predvidena za dvo- ali tro-dneven pohod. Še kratka vožnja do bližnjega mesta, izogibanje samomorilski raci, nato pa dobro zaslužena topla večerja, osvežujoč tuš v vetru in pivo v kampu ob oceanu.

Raziskovanje Sierra Muela-e

nekategorizirano, , , , ,

Včeraj dopoldne smo se z družbo odpravili na sprehod v bližnji naravni rezervat. Hodili smo kake 4 ure. Diego nas je peljal do dveh plaž, zaradi časovne stiske pa smo se po počitku počasi vrnili. Prepričan sem, da ima park še dosti skrivnosti.

Vreme je bilo prijetno toplo, nekateri so se celo pritoževali nad vročino. Ko smo se vrnili je termometer v avtu kazal 26 stopinj Celzija. Menda so v poletnih mesecih taki sprehodi mogoči le pred 8 uro zjutraj ali po 6 uri zvečer.

Pohod ob obranbmemu zidu

nekategorizirano, , , , , ,

Viktorijina linija (Viktoria lines) je serija utrdb in razvalin na severno-zahodnem delu otoka Malta.

Veliki malteški zid, kot ga ljubkovalno kličejo Maltežani so kot obrambno zgradbo zgradili Angleži ob koncu 19. stoletja. Utrdba, dolga 12 km, se nahaja na vrhu naravne prepreke, nekakšnega “kraškega roba” ki se razprostira preko širine otoka. Z gradnjo so Angleži začeli leta 1873. Z gradnjo so povezali in izboljšali manjše utrdbe, ki so jih pred njimi zgradili že malteški vitezi, ko so spoznali da bodo težko branili celoten otok. Graditelji so posamezne utrdbe povezali z zidom visokim okrog 1,5m. Zid je v večini primerih tekel po vrhu vzpetine, ki bi morebitnim napadalcem še dodatno otežila napad. Včasih pa se je zid spustil v male kanjone in suhe struge, kjer je bilo potrebno izgraditi mostove. Zid so konstantno dograjevali in izpopolnjevali. Leta 1897 je bil zid dovršen. V tem letu je kraljica Viktorija praznovala svoj diamantno obletnico vladanja. Leta 1900 se je po vojaški vaji izkazalo, da ima obrambni zid vprašljivo strateško vrednost. Do leta 1907 so uporabo zidu, razen priobalnih utrdb, popolnoma opustili.

Obrambno obzidje sem si ogledal to soboto. V prijetni družbi sem se odpravil na organiziran pohod od začetka do konca linije. Po dolgem petkovem večeru sva s kolegico seveda zamudila začetek pohoda (jaz bolj kot ona). K sreči je ona že bila na pohodu, tako da je vedela, kje lahko prestreževa ostale. Po vožnji z avtobusom sva se z rahlim brnenjem v glavi sva odpravila v hrib. Skupino sva ujela nekje med tretjem in petem kilometrom pohoda. Od tam pa vse do cilja smo hodili skupaj. Skupina je štela nekje med 50 in 80 pohodnikov. Večina  je bilo domačinov, ki so se očitno kar dobro poznali, vmes pa smo se pomešali tudi nekateri tujci. Čeprav so bili pohodniki zelo različno pripravljeni, je skupina vzdrževala kar pošten tempo. Res pa je, da smo se ustavljali vsakih 15 minut.

Organizatorji so trdili, da je celotna pot nekje 23 km. Vse skupaj smo hodili okrog 5h, a pogled na zemljevid je povedal, da smo tekom celega dneva prehodili le kakih 15 km. Vzrok za to je bilo veliko število postankov, pa tudi precej točk, kjer se je kolona ustavila, ko smo čakali, da manj spretni med nami splezajo čez kak kamen.

Kljub nekaterim smešnim trenutkom, je bila pot prijetna. Vreme je bilo sončno in naslednji dan sem opazil, da me je sonce pošteno ožgalo. Pot je ponudila tudi kar nekaj lepih razgledov in nasploh sem vesel, da sem se spravil iz stanovanja.

Pohajanje po Gozu

nekategorizirano, , , , , , ,

Gozo je drugi po velikosti med malteškimi otoki. Nahaja se severno-zahodno od Malte. Otok je bolj zelen, kot malta, čeprav je za slovenske razmere še vedno precej posušen. Življenje na njem je bolj umirjeno kot na Malti, vse je manjše. Manjša mesta in vasi, manj avtomobilov, manj turistov manj razvrata in prepotentne mularije. Maltežani se redko premaknejo iz svojega otoka, če gredo na Gozo, gredo običajno na oddih, redkeje zaradi športa.

Slednje sva s kolegico naredila v prvem vikendu septembra. Ponedeljek je bil praznik in zdelo se je, da je podaljšan vikend treba dobro izkoristiti. Od doma sva odrinila v nedeljo zjutraj, bolj zgodaj, kot se običajno vstaja ob nedeljah. Z avtobusom do Cirkewe, nato pa z trajektom do druge strani preliva. V Mgarr-u sva se zapodila v hrib. Plan je bil pohod okrog otoka, ali vsaj del obale. Usmerila sva se proti severu. Luknjasta in razpokana cesta se je vila v hrib. Vreme je bilo lepo, vlažno in prekleto vroče, kot ponavadi.

Po dobri uri hoje sva našla idiličen zaliv z odlično plažo. Na njej je bila le ena malteška družina, pa še oni so se kmalu umaknili. V zalivu so bile zasidrane bele jadrnice in jahte. Strinjala sva se, da je to dober trenutek za ohladitev in se vrgla v morje. Plavala sva okrog majhnega otočka, ki je sameval v zalivu.

Po kopanju sva pot nadaljevala proti zahodu. Najin cilj je bil zaliv Rambla. pot se je vila po od sonca razbeljeni pokrajini. Edino rastlinstvo okrog naju so bili mali bodeči grmički in posušena trava. Zaobšla sva peskokop in okrog dveh prišla do plaže. Čeprav se je turistična sezona nagibala h koncu, je bila peščena plaža vseeno precej polna. Zaliv in njegova plaža sta opevana v vseh turističnih zloženkah, kot edena najlepših na Malti. Sam nad videnim nisem bil pretirano navdušen. Mivka pomešana s peskom in kamni, turist pri turistu in plitvo, motno morje. Za trenutek sva se ustavila malo nad zalivom, kjer so imeli postavljen kamp člani društva “Why not?” Ob plaži se je namreč odvijal festival elektronske glasbe in tudi oni so prispevali nekaj delavnic. Delavnica, ki se je obetala čez nekaj minut je bila precej “tripi” in zato sva se odločila, da nadaljujeva z najino potjo.

Ideja, da spiva v zalivu Rambla je zvodenela po kaki uri hoje. Namenjena sva bila naprej, zahodno, nato pa proti jugu do vasice Xaghra. Po hitrem ogledu vasice sva se odločila, da bi bil sedaj primeren trenutek za veerjo. V planu je bila pašta, a sva zaradi problemov z gorilnikom jedla le tunino omako s fižolom ter sadje za sladico. Zvečer so v vasi ravno praznovali njihovo fiesto. Do takrat sem bil že na nekaj fiestah, a ta je bila ena bolj divjih. Del praznovanja je bil seveda tudi velik ognjemet, ki je bil za razliko od vseh drugih, dejansko kvaliteten. Po ognjemetu se je nadaljevalo slavje v vasi. Ker sva bila oba precej utrujena, sva se namenila ven iz vasi in si našla kotiček tranvnika. Tam sva si pogrnila spalko in zadovoljeno zaspala.