Tag Archives: nemka

Življenje z Nemci

Zadnja dva tedna živim v luštnem hostlu v centru Napier-ja. Ideja ob prihodu je bila, da ostanem tu kak mesec med tem pa delam v kmetijstvu in varčujem za naslednje podvige. Izkazalo se je, da sem prispel v slabem času za iskanje dela, saj je ravno september precej mrtev mesec kar se tiče dela v vinogradih in sadovnjakih. Vseeno pa življenje v hostlu ni tako družabno, kot bi si človek lahko predstavljal.

Hostel sestavljajo tri stanovanjske hiše združene z letnim vrtom oz. teraso. Največja izmed hiš, v kateri živim tudi jaz, je praktično popolnoma okupirana z Nemci in “uradni jezik” v jedilnici ni ravno vse vključujoč. To me na začetku niti ni tako motilo, a po dveh tednih poslušanja nemščine imam tega počasi dovolj.

Zanimiva situacija se mi je zgodila včeraj. Po jutranjem ritualu sem se odpravil v kuhinjo. Ker sem bil posebno dobre volje, sem se zaklepetal z enim od so-stanujočih, Nemcem moje starosti. Verjetno tudi zaradi podobne starosti je bilo z njim lažje navezati stik. Med pogovorom je njegov rojak zaspano začel pripravljati palačinke. Povprašal sem ga, če se mu lahko pridružim pri zajtrku, s čimer sem rahlo presenetil še samega sebe. Ponudil sem mu nekaj mojih sestavin in pomoč pri peki katero je prijazno zavrnil. Po nekaj minutah je starejši kolega odšel, kuhar pa je nadaljeval s pripravo zajtrka. On je bil precej manj zgovoren in tako sem se umaknil za mizo, za svoj računalnik. Kaj kmalu se mu je pridružilo še nekaj sostanovalk in začeli so pogovor v svojem krogu. Kmalu sem spoznal, da bomo zajtrkovali skupaj in ko so bile palačinke pripravljene smo se res posedli za eno izmed miz. Krožnik s palačinkami smo dali na sredino, vsak pa je iz svoje omare prinesel svojo marmelado ali nutelo. Zanimivo mi je bilo, da so pogovor brezsramno nadaljevali v Nemščini, klub temu, da so vedeli, da jezika ne obvladam. V naslednjih minutah sem poskušal odpreti nove teme v angleščini ali se vključiti v debato, ko sem zasledil kako besedo, katero sem prepoznal. Razen enostavčnega odgovora v angleščini ni bilo pretirano veliko interesa za pogovor.

Med zajtrkom je v jedilnico prišel nov gost. Lastnik hostla ga je predstavil in povedal, da je tudi on Nemec. Ostali so se predstavili, ga povprašali od kod je in povedali od kod prihajajo oni. Ko sem prišel na vrsto sem v polomljeni Nemščini povedal “Ich bin aus Slowenien und kann nicht Deutsch schprechen”. Ob izjavi sem dobil kak čuden pogled takoj za tem pa so nadaljevali svojo debato. Ko sem pozajtrkoval, sem se tiho zahvalil za zajtrk in pomil svoj krožnik.

Ob te prigodi je potrebno dodati še par pomislekov. Najprej, posploševanje na podlagi nacionalnosti, spola, vere, ali praktično česarkoli je običajno kontraprodtuktivno za razumevanje sveta. Spoznal sem Nemce, ki se res potrudijo z angleščino (in z biti družaben), prav tako pa sem spoznal ljudi drugih narodnosti, ki počnejo prav to (včasih tudi Slovenci). Sam se trudim, da tega ne bi počel, res pa je, da v NZ niti nisem imel veliko priložnosti. En argument bi bil lahko tudi, da je to odlična priložnost, da obnovim in osvežim svoje poznavanje Nemščine in da se naučim vsaj par besed. Na to sem pomislil tudi sam, a je za to potrebno nekoliko več energije nenazadnje pa tudi občutek sprejetosti med družbo, ki ga pa v tem trenutku žal nimam. Mogoče pa se lahko do tega pripravim v naslednjih tednih.

Izlet po otočju

V soboto sem se zbudil okrog 7h, bolj zgodaj, kot običajno na Malti. V planu je bil namreč izlet proti vzhodu, po otočju oz. arhipelagu Stockholma.Po jutrani rutini sem odrinil. Moj gostitelj je še vedno spal, saj je bil prejšenj večer zanj kar dolg, pa tudi sicer mu je menda primanjkovalo spanca. Zaklenem vrata in vržem ključe nazaj skozi nabiralnik.

Ob 9h smo bili dogovorjeni na postaji Slussen, od koder naj bi se z avtobusom peljali proti vzhodu. Med potjo do tja sem užival v lepem razgledu nad celotno mesto. Ker sem bil zgoden, sem dodaten čas izkoristil za zbiranje informacij. Pozanimal sem se o odhodih avtobusa in se nato vrnil na ‘zborno mesto’. Tam me je že čakala Natascha, Nemka iz prejšnjega dneva. Pričakoval sem še kopico drugih ljudi, saj sem že pred tednom prek spletne strani coucsurfing ustvaril dogodek in povabil naključne popotnike, da se pridružijo. Od 20 prijavljenih na zborno mestno ni bilo nikogar. Kasneje smo ugotovili, da zborno mestno mogoče ni bilo najbolje označeno in da se nismo dovolj točno dogovorili.

Tako sva se sama z Natašo odpeljala proti vzhodu. Vožnja z velikim mestnim avtobusom se je začela po avtocesti, po nekaj desetih kilometrih se je cesta zožila na regionalko, nato pa na malo lokalno cesto. Po kaki uri vožnje sva prispela v malo pristanišče. Le nekaj hišic, in privezov za čolne. Pogledala sva na spored in si privoščila vročo čokolado. Moje zdravje ni bilo prav nič boljše, a bi bil greh ostati doma. Čez kakih 20 minut čakanja je pripeljal čoln. Prikupna mala ladjica naju je odpeljala med majhnimi otočki, kot iz pravljice. Najin cilj je bil otok Sandhamn, kakih 40 minut stran. Za enosmerno vozovnico sva plačala 80 SEK.

Stockholmski arhipelag je največji arhipelag na Švedskem in drugi največji v Baltskem morju. Pokrajino izoblikujejo, sile po-ledenodobnega dviga (ja, vem grozen prevod tujke: “post-glacial rebound”). V zadnji ledeni dobi so tukaj pokrajino prekrivale debeli ledeniki, ki so s svojo enormno maso stisnili zemljo. Po otoplitvi so se ledeniki umaknili, zemlja pa sedaj prav počasi leze nazaj proti nebu. Tako te mali otočki na leto pridobijo približno 3mm višine.

Ko sva prispela na otoček sva se strinjala, da je najbolje, da se sprehodiva okrog. Najprej sva zavila severno, se sprehodila čez vas in kaj kmalu sva pristala v gozdu. Gozdovi v teh krajih so res lepi in čeprav je otok precej turističen in ne pretirano velik vlada v teh gozdovih nepopisen mir. Po slabi uri hoje sva se odpočila na obali. Zanimivo si je bilo predstavljati, da bodo le nekaj mesecev od danes po tej obali tekali smučarji tekači. Zakaj pa ne? Pot sva nadaljevala proti jugu. Na skrajnem koncu otoka sva naletela na malo počitniško vasico polno idiličnih hišic. V okolišu je bilo polno peščenih plaž na katerih so posedali le posamezne skupinice ljudi. O gneči kakršno poznamo na Malti ni bilo sledu. Ko sva se naveličala peska in pogleda na odprto morje sva se vrnila proti pristaniškem mestu, kjer sva začela.

Ko sva prišla nazaj me je spreletela misel, da je celotno mesto precej podobno mestecu iz serije The Prisoner. Malo sva se sprehodila po vasici nato pa pristala v marini, kjer sva si privoščila počitek na klopci. Za nekaj minut sem celo zadremal, na soncu je bila temperatura namreč ravno prava, Po dremežu sva se z so-popotnico poigravala z mislijo, da bi poizkusila uštopati eno izmed jaht nazaj do celine. Eno izmed posadk, ki se je odpravljala, sva celo povprašala, a niso bili pretirano navdušeni.

Vrnila sva se do pristana, kjer sva pogledala čase odhoda najine ladjice. Ker sva imela še precej časa, sva skočila še v trgovino po hitro malico. Mesni namaz, katerega sem kupil je bil zanimivo sladkega okusa. Nazaj do celine sva odplula z drugo ladjo, ki je bila precej večja. Cena je bila sicer za odtenek nižja, smo se pa vstavili še na enem otočku po poti. Na avtobus na drugi strani ni bilo potrebno čakati več kot 15 minut, saj imajo različni prevozniki termine prevozov sinhronizirane.

Po prihodu nazaj v mesto sva se skupaj vrnila do mojega gostitelja.

Stockhol free city tour

Petek se je začel precej zgodaj. Ob 8h je moral Gustav biti v službi, in ker je bival blizu službe sva se iz stanovanja odpravila nekako 10 min do. Takoj po zajtrku torej. Zmenila sva se, da se dobiva čez dobrih 8 ur, po njegovih službenih obveznostih. Peljal naj bi me okrog po starem mestu, zato sem posvetil dopoldne ogledu novega dela mesta.

Novi del se nahaja severno od glavnega dela. Na spletu sem našel brezplačni voden ogled po mestu in ker imam s podobnimi ogledi dobre izkušnje, sem se z veseljem pridružil. Ogled se je začel ob 10h, torej sem imel še kake dve uri za pot, ki bi trajala kake dobre pol ure. Poleg tega sem kupil terminsko karto za javni prevoz. Preden se je ogled mesta začel sem pojedel še drugi zajtrk. Za city tour smo se dobili na Sergel-ovem trgu ob 10h.

Sam sem do zbornega mesta prišel z pol minute zamude, zbrana možica je bila presenetljivo velika. Po tem, ko smo se razdelili v dve skupini je naša še vedno štela okrog 40 turistov in popotnikov. Vodič je imel ogromno energije, prav za to sem se odločil prestopiti k njegovi skupini (stran od skupine, ki jo je vodila deklina). Najprej smo se na kratko spoznali, poklical je vse velike države in povprašal kdo prihaja od tam, navezal prvi stik, pregovoril par besed. Na prvi postojanki se je tudi predstavil, povedal, da je iz Avstralije in da so bile “noseča sem” prve Švedske besede, ki se jih je naučil. Naučila ga je njegova punca, ko sta še živela v Amsterdamu.

Na prvi postojanki smo govorili o nakupovanju na Švedskem. Pokazal je na 6 trgovin H&M-a v radiju 600m ter njihovo upravno zgradbo. Govoril je tudi o IKEI, njihovih mesnih kroglicah in dejstvu, da je vso veliko in mogočno pohištvo poimenovano po švedskih besedah, preproge in podobna krama pa po danskih.  Malo sosedsko zbadanje, ki je znano tudi nam.

Sprehodili smo se naprej po eni izmed nakupovalnih ulic. Druga postojanka je bila precej zgodovinsko obarvana. Govoril je o princesi Kristini (17. stoletje) in o tem, kako je globoko spremenila švedsko zgodovino. Močno se je zavzemala za enakost med spoloma, kar je še danes zelo zakoreninjeno nacionalni zavesti. Po zgodbi njenega življenja je bil leta 1933 posnet film, v katerem je igrala Greta Garbo, slavna švedska igralka. O njenem življenju in delu je bilo govora tudi na tretji postojanki.

Naslednja kontrolna točka je bila Stockholmska koncertna dvorana, kjer vsako leto podeljujejo Nobelove nagrade. V tej zgradbi podelijo 5 nagrad, vključno z Nobelovo nagrado za ekonomijo, ki je bila dodana naknadno (jebeni ekonomisti se morajo vedno zraven štulit). Najbolj znana nagrada – Nobelova nagrada za mir se podeljuje v Oslu. S to potezo so Švedi želeli ohraniti državi v uniji. Namera je zdržala le nekaj let. Tu smo slišali tudi nekaj besed o Alfredu Nobelu in o njegovem bratu (sedaj berem, da je imel 3 brate).

Nadaljevali smo proti zahodu. Ustavili smo se na eni izmed ulic, kje smo slišali zgodo o trenutni princesi Viktoriji in o tem, kako se je poročila z vaditeljem aerobike, ki ga je spoznala, ko je na rekreacijo hodila z ostalimi “povprečnimi ljudmi”. Ker njen izbranec Daniel ni bil modre krvi, je moral opraviti 3-letni tečaj za plemstvo. Poročila sta se 19. Junija 2010.

Na naslednjih postankih smo govorili še o kavarnah, kjer so se v 70-ih zadrževali ABBA in drugi švedske znane osebnosti. Beseda je nanesla tudi na neverjetno drzen rop banke in na Stockholmski sindrom, ki je dobil ime po dogodkih med tem ropom.

Pred koncem smo naredili še nekaj postankov, od katerih so bili prav vsi polni informacij. Vsega ne bom izdal tu, da vam ne vzamem razloga za obisk tega lepega mesta. Ogled smo končali po kakih 2h urah. Po izredno nerodni situaciji smo zahvalili vodiču in odčli vsak v svojo smer. Meni se je pridružila deklina iz Nemčije, ki sem jo spoznal tekom ogleda. Z njo sem preživel še dobršen del vikenda.