Tag Archives: mesto

Napier

Danes se izteka prvi teden odkar sem živim v Napier-ju, malem sončnem mestecu na zahodni obali severnega otoka. Po prekratkem času v Nelson-u, ki mi je bil izredno všeč, sem sedaj vesel, da sem se vseeno premaknil na severni otok, saj mi je to mesto prav tako izredno všeč.

Mesto je bilo ustanovljeno okrog leta 1851, o pokrajini tu pa je pisal že Kapitan Cook, ko je leta 1769 plul ob južni obali otoka. Leta 1931 je mesto porušil velik potres in v letih po tem so v mestnem jedru zgradili veliko stavb v Art Deco stilu. Tekom naslednjih desetletji so nekaj izmed teh stavb prenovili in predrugačili a veliko izmed njih je ostalo nespremenjenih. Dovolj, da so v 90-ih letin prejšnjega stoletja ta unikaten stil mesta prepoznali in stavbe zgodovinsko zaščitili in obnovili.

Mesto danes nosi prijeten občutek. Stavbe z zgodovino na ulicah pa umirjen promet ter široki pločniki. Zdi se, da je v primerjavi z drugimi mesti (na južnem otoku) Napier precej bolj narejen za pešce in kolesarje. Svoj čar mu daje tudi neskončna plaža črnega proda in visoke palme po ulicah in parkih.

Sam sem zadnje dni v veliki meri preživel v hostlu in na sprehodih po mestu. V zadnjem tednu sem dobil delo le dvakrat ali trikrat, saj je žal sezone obrezovanja grozdja konec. Verjamem, da v naslednjih dneh  vseeno najdem kako bolj redno delo. Vseeno mi je življenje v trem mestecu precej všeč. Verjetno k tem precej prispeva lepo sončno vreme in vonj po pomladi, po pravici povedano pa je tudi hostel in atmosfera v njem precej super. Poleg tega najemnina ni pretirana in celo internet je pohvalno dober in celo brezplačen (in neomejen). V tem mestu ostanem predvidoma še kake tri tedne, saj imam v začetku oktobra plan za premik v severni del države.

Postanek v prestolnici

Po sončnem Nelsonu sem pred kratkim prečkal Cookovo ožino in se v zadnjih dneh ustavil v prestolnici Nove Zelandije.

Wellington ni pretirano veliko mesto, z okrog 400 tisoč prebivalci je kot drugo največje mesto še vedno težko primerljiv s prenatrpanim Aucklandom v katerem živi okrog milijon in pol ljudi. Welington center političnega življenja Nove Zelandije, rad pa se pohvali tudi kot mesto polno umetnosti in mladostniške energije. Ulice so (za razliko od Christchurcha) polne in polne so mladih ljudi. Na prenekaterem koraku lahko najdeš zanimiv grafit, skulpturo ali pa lepo staro stavbo. Verjetno je že iz zgoraj napisanega razvidno da mi je to mesto zares všeč.

Ko sem se v petek pripeljal iz pristanišča proti centru so me pričakale visoke zgradbe, nekaj česar v Christchurchu ni bilo dosti. Mesto je vkleščeno med morje in hribe in zaradi pomanjkanja prostora so gradili v nebo ali posejali stanovanjske hiše po strmih pobočjih. Zaradi potresne ogroženosti pa mogoče to ni najbolj pametno. Mesto namreč leži direktno na tektonski prelomnici. Na zemljevidu to očitno nakazuje ravna zahodna obala zaliva. Pod morjem je ena tektonska plošča, zahodno od obale, pa druga. Plošči drsata ena ob drugo in v mestu je vsako leto ogromno (manjših) potresov, celo upoštevajoč, da smo na Novi Zelandiji. Seveda pa vsi nekako podzavestno podzavestno pričakujejo tudi “ta velikega”.

Po prihodu v mesto sem se kaj kmalu dobil s kolegico, ki sem jo spoznal v hostlu v Blenheim-u. Pokazala mi je ulico s brezplačnim parkirnim prostorom (katerih tu ni veliko), nato pa sva se sprehodila nazaj proti centru. Zaradi noči, verjetno pa tudi zaradi ulic, katere sva si izbrala, se mi je najprej zdelo, da mesto ni najlepše urejeno. Zdelo se je precej kaotično in umazano. Večerjala sva v mali mehiški restavraciji, nato pa sva se premaknila na pivo najprej v Irski pub, nato pa v bar za katerega se je kasneje izkazalo, da je gay bar. Tud ok. Okrog polnoči sva se vrnila proti domu, ona v svoj AirBnB, jaz pa v svoj avto. Spal sem (kot je zame običajno) kot ubit.

V soboto sem se zbudil okrog 7h in bil res vesel, ko sem v bližnjem parku našel javni WC. Po jutranjem sproščanju sem se usmeril proti muzeju Nove Zelandije. Te Papa (kot se imenuje) po maorsko menda pomeni “naš prostor”. Muzej je najbolj znan muzej na NZ in svoj sloves si resnično zasluži. Najprej sem obiskal razstavo z naslovom The Great War, ki govori o novozelandski udeležbi v Prvi vojni. O vojakih ANZAC sem pisal že v enem od preteklih zapisov. Razstava, katero je soustvarjal slavni režiser Peter Jackson, je prikazovala zgodbo izkrcanja in bojevanja na polotoku Galipoli skozi oči šestih udeležencev tega velikega klanja. Med njimi sta bili prikazani tudi zgodbe vojaka maori krvi in zgodba sestre, ki je delala na eni od bolnišniških ladji Nove Zelandije. Na začetku vsakega od šestih “poglavji” razstave je bila okrogla soba v sredini katere je stal ogromen a izredno realističen kip osebe o kateri bo pripovedovana zgodba. Ustvarjalci teh kipov so se zares potrudili, vse do najmanjših detajlov, majhnih odrgnin na rokah, zdelanih uniform, z muhami prekrite hrane, prstnih odtisov in posameznih neurejenih las na frizuri objokane bolničarke. Vse te podrobnosti pa so prišle še bolj do živega prav zaradi velikosti kipov. Ti so bili namreč res veliki, verjetno nekje 3 ali 4-krat večji od realne velikosti človeka. Bili so tudi zelo blizu, tako-rekoč so skočili vate takoj, ko si vstopil v sobo.

Zelo so mi bili všeč tudi prikazi bojev na terenu bojišča. Na vsaj dveh točkah razstave je bil na mizi bela 3-dimenzionalna maketa terena na kateri so se odvijali boji na Galipoliju. Na to podlago so iz stropa projecirali animiran potek bojev ob njem pa komentirali po usmerjenih zvočnikih nad glavami. Zadeva je bila (spet) res odlično izvedena, že sama simulacija prehoda sonca čez teren in sence na pobočjih so bile čudovite.

Na tej razstavi sem se zadržal verjetno vsaj kake 3 ure, nato pa sem si na hitro ogledal še mnoge druge. Od mogočnih sil tektonike in simulatorja potresa, do zgodovine kulture Maorov (edina soba, kjer je bilo fotografiranje prepovedano), do morskega in živalskega dela (kjer sem lahko videl velikanskega lignja (cca 4m) in maketo srca Sinjega kita (v katerega so se manjši obiskovalci muzeja lahko splazili). Na ogled so postavili tudi top, katerega so odvrgli čez palubo, ko je Cookova ladja Endeavour nasedla na koralah 11 Junija 1770. In še kup drugih zanimivih stvari.

Po 8ih urah ogledov in pešačenja po muzeju sem bil že rahlo utrujen, tako ali tako pa so muzej zapirali. Očitno se bom moral še kdaj vrniti.

Po vrnitvi iz muzeja sem se ponovno dobil s kolegico. V 160 let stari hiši, kjer stanuje, je povabila še drugo deklino, s katero smo se spoznali v Blenheimu. Plan je bil da doma spijemo par piv, nato pa se odpravimo v njen hostel, od tam pa s širšo družbo na tehno žur v mesto. Do tega nisem prišel, saj sem se prej utrujen vrnil v moj avto(dom-ek).

Drugo jutro sem veselo uporabil kopalnico v hiši in si lahko celo privoščil tuš. Ker je ona ob 10h še vedno spala, sem se sam napotil v mesto. Za naslednje par dni sem se odločil, da si privoščim hostel. Po check-in-u sem pokosil, nato pa sem se odpravil na sprehod meetup v park. Po parih letih mogoče sem ponovno užival v slackline-u in (to prvič) družbi Kiwijev. Na poti do tja sem opazil tudi plezalsko telovadnico in našel celo ugodnejšo možnost za izposojo pasu. Ko sem se popoldne vračal domov sem imel občutek da se me nekaj loteva in res lahko rečem, da sta mi veter in premalo spanca prišla do živega.

Naslednji dan sem po dolgem spancu vseeno šel na sprehod na bližnji botanični park, celo peljal sem se z vzpenjačo. Bilo je lepo, a vreme ni najbolj sodelovalo. Vseeno sem vesel, da sem tudi ta dan izkoristil vsaj približno produktivno.

Za torek sem imel planiran odhod naprej a sem ostal v mestu. En razlog je bil predvideno srečanje s kolegom, katerega sem spoznal v Christchurchu, drug pa še vedno precej slabo počutje. Kolega se tekom dneva ni javil tako da sem praktično cel dan ostal v postelji. Zvečer, ko sem mu pisal, je odgovoril, da še vedno zgublja živce z esejem o Sino-Vietnamski vojni leta 1979. Klinc, pa drugič. V Wellington se bom najverjetneje še vrnil.

Danes planiram premik do Napier-a, kjer bom iskal delo za podaljšanje vize.

Free tour: Christchurch

Brezplačni vodeni ogledi mesta so stalnica na mojih potovanjih in tudi v Christchurch-u ponujajo tak ogled. Po slabem mesecu bivanja v mestu je že bil čas, da se pridružim eni od vodenih skupin.

Ogled se je začel na trgu pred staro katedralo. Kljub temu, da je bila nedelja se je v sencah dreves zadrževalo presenetljivo mnogo ljudi. Izkazalo se je, da večina izmed njih čaka na začetek ogleda. Skupina, ki se je zbrala je bila res velika, mogoče  kakih 50 ljudi. Kljub povpraševanju vodiča, če se lahko razdelimo v dve skupine (ena od katerih bi bila vodena kasneje) smo se na pot odpravili skupaj.

Od porušene katedrale nas je pot vodila protikontejnarskem nakupovalnem centru RE:start, nato do slavoloka v spomin na enote ANZAC, sledil je botanični vrt in muzej  Canterbury-ja, galerija, nazaj do katedrale, nato pa proti vzhodu do ulice New Regent, “muzeja dreves”, nove, “kartonaste” katedrale, nato pa do mesta, kjer je stala stavba Canterbury TV in čez cesto, kjer je spomenik 185 žrtvam potresa. Od tam smo se podali nazaj proti centru, kjer se je skupina razpustila.

Med potepom sem spoznal cel kup informacij o Christchurch-u, zgodovini Nove Zelandije in mesta, ter anekdot o potresu in popotresni obnovi. Mesto je nastalo na tej lokaciji, ker je okolica ravna, po njej pa se vije rečica Avon, ki je bila v času prvih naseljencev še pitna. Za razliko od ravninskega Chch je večina novozelandskih mest hribovitih. Zaradi tega pričakujejo velik potres tudi v drugih velikih mestih, vodič je izpostavil Wellington. Nasprotno od tega, kar so nas učili, se med potresom najbolj varno skriti pod mizo ali bežati ven, na odprta mesta. Skrivanje pod podboji menda ni najboljša ideja, saj te močan potres lahko zaluča po tleh, kjer te poškodujejo iz omar in polic padajoči predmeti.

V botaničnem vrtu smo slišali o flori in favni na Novi Zelandiji, ki je zelo drugačna od vrst v Avstraliji. Najbolj pomembno za popotnika ali turista je dejstvo, da živali in rastline v Novi Zelandiji niso človeku nevarne (za razliko od Avstralije, kjer nate preti praktično vse, kar se premika). Razlog za to je, da sta se otoka Nove Zelandije v geološki zgodovini po odcepitvi od Avstralije in “potovanju” proti vzhodu, potopila pod morsko gladino. Nova Zelandija ima sedaj veliko koncentracijo eksotičnih ptic, najbolj poznan izmed njih je Kivi, ki je eden od neuradnih simbolov NZ.

Mnogo starih stavb v mestu je zgrajenih v neo-gotskem arhitekturnem stilu. Ta je bil aktualen v 19. in 20. stoletju, torej v času, ko je mesto nastajalo. V tem stilu sta zgrajena tudi muzej Canterbury-ja in bivša univerza Christchurch-a (sedaj center umetnosti), kjer je deloval Ernest Rutherford, oče jedrske fizike.

Mesta galerija, je nova, moderna stavba v centru mesta. Med potresi 2010 in 11 stavba ni bila poškodovana, vseeno pa je bila zaprta 4 leta po potresih. Razlog za to je bila likvfikacija tal pod zgradbo in posledično utrjevanje temeljev. V garaži pod galerijo smo si lahko ogledali proti potresne blažilce, na katerih sedaj stoji celotna stavba.

Stara katedrala je utrpela škodo v potresih leta 1881, 1888, 1901, 1922, in septembra 2010 a se do takrat ni podrla. Tako, kot večina drugih stavb v mestu ji je največji udarec zadal potres v februarju 2011, po tem, ko so jo prejšnji potresi do dobra razrahljali. V potresu se je porušil zvonik. Kljub prisotnosti ljudi k sreči nihče ni bil poškodovan. V tednih po potresu so ob zahodnem zidu zgradili železno strukturo, ki naj bi zavarovala zid in vitraž nad glavnim vhodom v cerkev. Nekaj mesecev po tem, v juniju 2011 se je zgodil še en potres. Tokrat se je železna struktura, ki naj bi varovala zid naslonila nanj in ga potisnila v notranjost cerkve. Takrat se je začela polemika ali naj cerkev obnovijo ali porušijo. Dodatno škodo je zgradbi prizadel potres v decembru 2011. Cerkveni uradniki so se odločili zgradbo porušiti, kar pa je naletelo na velik odpor med meščani, ki so spor pripeljali tudi pred sodišče. Čeprav je v večini premerov sodišče razsodilo v prid Cerkvi, se rušenje po odstranitvi cerkvenega stolpa v 2012 ni nadaljevalo. Trenutno cerkev obraščajo mahovi in trave, spor in politične spletke pa se nadaljujejo.

Ker je bilo že na začetku očitno, da bo obnova cerkve trajala mnogo let, so cerkvene oblasti zgradile novo, “tranzicijsko cerkev”. Prvotni plan, da bo otvoritev nove cerkve ob prvi obletnici potresa (feb 2012) je padla v vodo, saj je bilo mesto blagoslovljeno komaj aprila 2012. Gradnja se je začela v koncu julija 2012. Priznan japonski arhitekt Shigeru Ban je za nosilno zgradbo predvidel kartonaste nosilne stebre, nekaj izmed katerih se je zmočilo preden je bila zgradba dokončana. To je dodatno zakasnilo in podražilo projekt. Kartonasta katedrala, kot ji pravijo sedaj, je bila odprta 6. avgusta 2013.

Le lučaj stran od nove katedrale je mala trata z nekaj drevesi in s peskom posuta ravnica. Prostor, kjer je pred leti očitno stala stavba, ki so jo sedaj porušili je pogost prizor v mesu. Ta parcela je vseeno nosi poseben pomen. Na tej lokaciji je namreč stala zgradba televizije Canterbury (CTV), ki se je v potresu februarja 2011 popolnoma porušila. V zgradbi je umrlo 115 od 185 žrtev potresa. Vodič nam je na tem mestu prebral srhljiv odlomek iz knjige japonskega dekleta, ki je bila na poletni šoli v Christchurchu in je po potresu ostala ujeta v ruševinah zgradbe. Skupina je bila videno pretresena.

Na drugi strani ceste stoji začasni spomenik žrtvam potresa – 185 praznih stolov na 185 kvadratnih metrov zelenice. Prazen stol v mnogih umetniških delih simbolizira spomin na prezgodaj preminulega posameznika, zelenica v tej instalaciji pa simbolizira rast in regeneracijo. Na tabli ob spomeniku je stal napis “This instalation is temporary – as is life”, ki mi je bil precej všeč.

Ogled mesta smo zaključili v centru. Vodič se je potrudil, da bi zaključil pozitivno in optimistično, s pogledom na svetlo prihodnost in velik napredek, ki ga doživlja mesto. Kljub očitnemu razvoju in modernizaciji mesta, nisem bil navdušen nad njegovim kičastim optimizmom.

Kljub veliki skupini je bil tudi ta ogled poučen in izredno zanimiv.