Zadnja dva tedna preživljam v majhnem mestecu na severu države – Kerikeri. Mestece je ob popularnem Bay of Islands, ki je menda eden izmed lepših delov severnega otoka. In res, narava tu je krasna, poleg tega pa smo zadnje čase imeli tudi precej sreče z vremenom. V deželo prihaja pomlad in dnevi postajajo vse lepši. Continue reading Podnebje v paradižu
Danes se izteka prvi teden odkar sem živim v Napier-ju, malem sončnem mestecu na zahodni obali severnega otoka. Po prekratkem času v Nelson-u, ki mi je bil izredno všeč, sem sedaj vesel, da sem se vseeno premaknil na severni otok, saj mi je to mesto prav tako izredno všeč.
Mesto je bilo ustanovljeno okrog leta 1851, o pokrajini tu pa je pisal že Kapitan Cook, ko je leta 1769 plul ob južni obali otoka. Leta 1931 je mesto porušil velik potres in v letih po tem so v mestnem jedru zgradili veliko stavb v Art Deco stilu. Tekom naslednjih desetletji so nekaj izmed teh stavb prenovili in predrugačili a veliko izmed njih je ostalo nespremenjenih. Dovolj, da so v 90-ih letin prejšnjega stoletja ta unikaten stil mesta prepoznali in stavbe zgodovinsko zaščitili in obnovili.
Mesto danes nosi prijeten občutek. Stavbe z zgodovino na ulicah pa umirjen promet ter široki pločniki. Zdi se, da je v primerjavi z drugimi mesti (na južnem otoku) Napier precej bolj narejen za pešce in kolesarje. Svoj čar mu daje tudi neskončna plaža črnega proda in visoke palme po ulicah in parkih.
Sam sem zadnje dni v veliki meri preživel v hostlu in na sprehodih po mestu. V zadnjem tednu sem dobil delo le dvakrat ali trikrat, saj je žal sezone obrezovanja grozdja konec. Verjamem, da v naslednjih dneh vseeno najdem kako bolj redno delo. Vseeno mi je življenje v trem mestecu precej všeč. Verjetno k tem precej prispeva lepo sončno vreme in vonj po pomladi, po pravici povedano pa je tudi hostel in atmosfera v njem precej super. Poleg tega najemnina ni pretirana in celo internet je pohvalno dober in celo brezplačen (in neomejen). V tem mestu ostanem predvidoma še kake tri tedne, saj imam v začetku oktobra plan za premik v severni del države.
Brezplačni vodeni ogledi mesta so stalnica na mojih potovanjih in tudi v Christchurch-u ponujajo tak ogled. Po slabem mesecu bivanja v mestu je že bil čas, da se pridružim eni od vodenih skupin.
Ogled se je začel na trgu pred staro katedralo. Kljub temu, da je bila nedelja se je v sencah dreves zadrževalo presenetljivo mnogo ljudi. Izkazalo se je, da večina izmed njih čaka na začetek ogleda. Skupina, ki se je zbrala je bila res velika, mogoče kakih 50 ljudi. Kljub povpraševanju vodiča, če se lahko razdelimo v dve skupine (ena od katerih bi bila vodena kasneje) smo se na pot odpravili skupaj.
Od porušene katedrale nas je pot vodila protikontejnarskem nakupovalnem centru RE:start, nato do slavoloka v spomin na enote ANZAC, sledil je botanični vrt in muzej Canterbury-ja, galerija, nazaj do katedrale, nato pa proti vzhodu do ulice New Regent, “muzeja dreves”, nove, “kartonaste” katedrale, nato pa do mesta, kjer je stala stavba Canterbury TV in čez cesto, kjer je spomenik 185 žrtvam potresa. Od tam smo se podali nazaj proti centru, kjer se je skupina razpustila.
Med potepom sem spoznal cel kup informacij o Christchurch-u, zgodovini Nove Zelandije in mesta, ter anekdot o potresu in popotresni obnovi. Mesto je nastalo na tej lokaciji, ker je okolica ravna, po njej pa se vije rečica Avon, ki je bila v času prvih naseljencev še pitna. Za razliko od ravninskega Chch je večina novozelandskih mest hribovitih. Zaradi tega pričakujejo velik potres tudi v drugih velikih mestih, vodič je izpostavil Wellington. Nasprotno od tega, kar so nas učili, se med potresom najbolj varno skriti pod mizo ali bežati ven, na odprta mesta. Skrivanje pod podboji menda ni najboljša ideja, saj te močan potres lahko zaluča po tleh, kjer te poškodujejo iz omar in polic padajoči predmeti.
V botaničnem vrtu smo slišali o flori in favni na Novi Zelandiji, ki je zelo drugačna od vrst v Avstraliji. Najbolj pomembno za popotnika ali turista je dejstvo, da živali in rastline v Novi Zelandiji niso človeku nevarne (za razliko od Avstralije, kjer nate preti praktično vse, kar se premika). Razlog za to je, da sta se otoka Nove Zelandije v geološki zgodovini po odcepitvi od Avstralije in “potovanju” proti vzhodu, potopila pod morsko gladino. Nova Zelandija ima sedaj veliko koncentracijo eksotičnih ptic, najbolj poznan izmed njih je Kivi, ki je eden od neuradnih simbolov NZ.
Mnogo starih stavb v mestu je zgrajenih v neo-gotskem arhitekturnem stilu. Ta je bil aktualen v 19. in 20. stoletju, torej v času, ko je mesto nastajalo. V tem stilu sta zgrajena tudi muzej Canterbury-ja in bivša univerza Christchurch-a (sedaj center umetnosti), kjer je deloval Ernest Rutherford, oče jedrske fizike.
Mesta galerija, je nova, moderna stavba v centru mesta. Med potresi 2010 in 11 stavba ni bila poškodovana, vseeno pa je bila zaprta 4 leta po potresih. Razlog za to je bila likvfikacija tal pod zgradbo in posledično utrjevanje temeljev. V garaži pod galerijo smo si lahko ogledali proti potresne blažilce, na katerih sedaj stoji celotna stavba.
Stara katedrala je utrpela škodo v potresih leta 1881, 1888, 1901, 1922, in septembra 2010 a se do takrat ni podrla. Tako, kot večina drugih stavb v mestu ji je največji udarec zadal potres v februarju 2011, po tem, ko so jo prejšnji potresi do dobra razrahljali. V potresu se je porušil zvonik. Kljub prisotnosti ljudi k sreči nihče ni bil poškodovan. V tednih po potresu so ob zahodnem zidu zgradili železno strukturo, ki naj bi zavarovala zid in vitraž nad glavnim vhodom v cerkev. Nekaj mesecev po tem, v juniju 2011 se je zgodil še en potres. Tokrat se je železna struktura, ki naj bi varovala zid naslonila nanj in ga potisnila v notranjost cerkve. Takrat se je začela polemika ali naj cerkev obnovijo ali porušijo. Dodatno škodo je zgradbi prizadel potres v decembru 2011. Cerkveni uradniki so se odločili zgradbo porušiti, kar pa je naletelo na velik odpor med meščani, ki so spor pripeljali tudi pred sodišče. Čeprav je v večini premerov sodišče razsodilo v prid Cerkvi, se rušenje po odstranitvi cerkvenega stolpa v 2012 ni nadaljevalo. Trenutno cerkev obraščajo mahovi in trave, spor in politične spletke pa se nadaljujejo.
Ker je bilo že na začetku očitno, da bo obnova cerkve trajala mnogo let, so cerkvene oblasti zgradile novo, “tranzicijsko cerkev”. Prvotni plan, da bo otvoritev nove cerkve ob prvi obletnici potresa (feb 2012) je padla v vodo, saj je bilo mesto blagoslovljeno komaj aprila 2012. Gradnja se je začela v koncu julija 2012. Priznan japonski arhitekt Shigeru Ban je za nosilno zgradbo predvidel kartonaste nosilne stebre, nekaj izmed katerih se je zmočilo preden je bila zgradba dokončana. To je dodatno zakasnilo in podražilo projekt. Kartonasta katedrala, kot ji pravijo sedaj, je bila odprta 6. avgusta 2013.
Le lučaj stran od nove katedrale je mala trata z nekaj drevesi in s peskom posuta ravnica. Prostor, kjer je pred leti očitno stala stavba, ki so jo sedaj porušili je pogost prizor v mesu. Ta parcela je vseeno nosi poseben pomen. Na tej lokaciji je namreč stala zgradba televizije Canterbury (CTV), ki se je v potresu februarja 2011 popolnoma porušila. V zgradbi je umrlo 115 od 185 žrtev potresa. Vodič nam je na tem mestu prebral srhljiv odlomek iz knjige japonskega dekleta, ki je bila na poletni šoli v Christchurchu in je po potresu ostala ujeta v ruševinah zgradbe. Skupina je bila videno pretresena.
Na drugi strani ceste stoji začasni spomenik žrtvam potresa – 185 praznih stolov na 185 kvadratnih metrov zelenice. Prazen stol v mnogih umetniških delih simbolizira spomin na prezgodaj preminulega posameznika, zelenica v tej instalaciji pa simbolizira rast in regeneracijo. Na tabli ob spomeniku je stal napis “This instalation is temporary – as is life”, ki mi je bil precej všeč.
Ogled mesta smo zaključili v centru. Vodič se je potrudil, da bi zaključil pozitivno in optimistično, s pogledom na svetlo prihodnost in velik napredek, ki ga doživlja mesto. Kljub očitnemu razvoju in modernizaciji mesta, nisem bil navdušen nad njegovim kičastim optimizmom.
Kljub veliki skupini je bil tudi ta ogled poučen in izredno zanimiv.
V preteklih dneh sem užival v mojem prvem večdnevnem izletu odkar sem v Cartageni. Odpravil sem se v tretje Špansko mesto, sodeč po številu prebivalcev in pomembnosti. Valencia. Tam se je dogajal največji festival v mestnem koledarju, Las Fallas. Dogodek si zasluži svoj zapis.
Na pot sem se podal v sredo. Zaradi lagodnosti in slabega vremena, sem se odločil, da uporabim spletno stran za deljenje prevozov, blablacar. Stran deluje podobno kot slovenski prevozi.org, le da je rahlo naprednejša (plačilo prek spleta, ocenjevanje prevoznika, …). Prevoz iz Cartagene do Valencije je trajal okrog 3 ure. V mestu sem bil dogovorjen za prenočišče pri kolegici, ki sem jo spoznal na uvodnem treningu za EVS. Med potjo mi je uspelo resetirati telefon čemur je sledila rahla zagata, saj sem PIN za ponoven zagon pustil doma. Z nekaj pomoči neznancev v avtu in novih španskih prijateljev sem uspel rešiti situacijo.
V dobrih treh dneh, kolikor sem ostal v mestu, sem si uspel ogledati nekaj glavnih znamenitosti. Rdeča nit obiska je bil festival in žur, ki ga je spremljal. Domov smo se običajno vračali sredi noči ali v zgodnjih jutranjih urah. Zajtrke smo prestavili na zgodnje popoldne. Kljub za Valencijo obupnemu vremenu, sem uspel videti nekaj glavnih znamenitosti mesta. Mestna četrt Carme, ki je staro jedro mesta, vesoljsko arhitekturo muzeja umetnosti in tehnologije, Plaza de Toros, … Poizkusil sem različne jedi iz mesta, tudi tradicionalno Paella-o in koktajl Agua de Valencia.
Čeprav je Valencia priobalno mesto, se do morja nisem odpravil. To se nekako sklada z miselnostjo Špancev, ki tam živijo. Ti namreč pravijo, da je Valencia od nekdaj bila s hrbtom obrnjena proti morju.
Po dolgem premoru sem spet okusil popotniško žilico. Spet sem si rekel, da moram potovati še več in preživeti manj vikendov in prostih dni doma. Valencia je lepo mesto v katerega bi se z veseljem vrnil še v lepšem vremenu.
Počasi mineva en mesec odkar sem se vselil v moje prvo stanovanje na Malti, mogoče je čas, da o njem napišem kako besedo.
Po umirjenem začetku sem moj tretji teden na otoku posvetil divjemu iskanju stanovanja. Stanovanje v katerem prebivam sedaj sem našel s pomočjo kolegove sostanovalke. Na Malti dobrih stanovanj ni v izobilju in zato sem bil vesel vsake pomoči pri iskanju. Ko sem pršel na ogled, sta me sprejela dva Španca mojih let. Presenetila sta me z njuno zmožnostjo za kompromise ter splošnim interesom, da postanem njun cimer. Dva dni po vselitvi sem odšel na izlet v Barcelono. Na moje presenečenje sta mi rekla, da je jasno, da za ta teden ne plačam najemnine in mi jo ob koncu meseca nista zaračunala. Več kot pošteno.
Mnogo ulic nima hišnih številk, ampak imajo stanovanja svoja imena. To je sicer precej ljubko, a ne pretirano praktično, ko iščeš stanovanje. Stanovanja so velikokrat poimenovana po krščanskih likih (čeprav obstajajo tudi izjeme), naše je St. Anthony. Pritlično stanovanje je staro, kar sta omenila že pred ogledom. Zgornjemu sosedu je med zimo spustila cev za vodo, posledice so še vedno jasno vidne (lastnica je sicer obljubila, da bo to v kratkem prepleskano). Omet na stenah se počasi osvobaja in tu in tam v stanovanju srečaš kako živalco s katero si ne bi želel deliti svojega doma.
Arhitekturno je stanovanje podobno ostalim stanovanjem, v katerih sem bil. Dolgo in ozko, po dolžini pa razdeljeno na sobe. Za vhodom je predsoba, ki jo mi uporabljamo kot dnevno sobo, nato sledi mala prehodna soba, ki je neizkoriščena (ima le en kavč), sledi dolg hodnik, iz katerega je vhod v kopalnico in veliko sobo, na koncu pa je še jedilnica in kuhinja ter mala terasa. Moja soba je vzporedno z neizkoriščeno prehodno sobo. Meri okrog 2x5m in ima steklena vrata na mini atrij. Ta je očitno značilen za mediteransko gradnjo, opazil sem jih tudi v Španiji ter slišal, da jih imajo tudi na Portugalskem. Pogled imaš sicer le na 2m oddaljeno okno, a vseeno prinese vsaj nekaj svetlobe in zraka. Koristno je tudi zato, ker v sobo ne dobiš direktnega sonca torej se med poletjem soba segreje manj. Na ta atrij sta okni še iz kopalnice in večje sobe. Zanimiva je tudi končna terasa, ki je prav tako obdana z visokimi zidovi, tako da iz stanovanja nimaš prav nobenega razgleda. Stanovanje je prijetno hladno, verjetno ker je ukleščeno med ostale zgradbe, mogoče pa tudi zaradi značilnega malteškega kamna iz katerega je zgrajen.
Vzdušje v stanovanju je super, študentsko in sproščeno. V stanovanju smo trije stalni prebivalci, jaz in Španca, ki sta me sprejela. Eden izmed njih dela vsak dan (tudi med vikendi), drugi uživa še zadnje dni pred odhodom. Velikokrat imamo v stanovanju goste. Večinoma so španski, imeli smo pa že tudi dve slovenski couchsurferki. Trenutno gostimo tudi Italijana o katerem sem pisal v prejšnjem zapisu. Zadnjih nekaj dni nas je tako v stanovanju bilo 6 mladih moških na vrhuncu svoje seksualne moči, tako da koncentracija testosterona dosega opozorilne nivoje. Več kot očitno bo v stanovanje potrebno zvabiti kako sostanovalko.
