Monthly Archives: August 2014

Tradicionalna večerja v Štokholmu

Nedelja, 17. avgusta je bil moj zadnji dan na Švedskem. Že nekaj tednov pred izletom, sem bil za ta dan povabljen na tradicionalno Švedsko večerjo.

Ko sva se z Natasho vrnila iz izleta po otočkih, so bile priprave že v polnem teku. Gustav in njegov kolega sta pripravljala hrano, katero smo nato nesli na zabavo. Pita z zelenjavo in jajci, jajčna solata z sardinami, ter seveda velike količine alkohola. Med pripravljanjem na odhod sem ugotovil, da imam odhod letala ob šestih zjutraj in ne ob štirih zvečer, kot sem pričakoval. Poleg tega sem imel v planu še natisniti vozovnico za avtobus. Za le to se je na koncu izkazalo, da bo ne bo potrebno, saj je bila fotografija QR kode dovolj. Ker je bilo očitno, da bom iz mesta moral odriniti direktno iz zabave, sem tudi sam spakiral moje stvari. Nato smo odrinili.

Do Hakana smo imeli namen iti z vlakom, a smo se premislili, saj je bila proga menda zaprta zaradi samomora. Tako smo se na obrobje mesta peljali z kombinacijo avtobusov in podzemne železnice. Pot je trajala kake 45 minut. Ko smo prišli do naše postaje me je presenetilo, da smo za zadnji kilometer poti potrebovali pomoč GPS-a, saj se nobeden od gostiteljevih kolegov ni spomnil prave poti do njegovega stanovanja.

Po uvodnih pripravah in pozdravnih aperitivih smo počasi začeli nositi potrebščine na mizo pred blokom. Mala miza v parku blokovskega naselja se je kmalu šibila pod težo hrane in pijače. Okrog nje se nas je posedlo okrog 10 ljudi. Večinoma so bili to prijatelji in družina našega gostitelja, midva z Natasho sva bila edina tujca. Vseeno so bili do naju zelo prijazni, večino časa so se trudili govoriti angleško. Za glasbo so prinesli tablico ter mali kitarski ojačevalec iz katerega so prihajali težko metalne melodije. Izbor glasbe mi je bil za skoraj družinsko vzdušje precej presenetljiv.

Noč se je nadaljevala z hrano in pijačo. Novinca sva bila podučena kako se jedo sladkovodni raki, po katerih je zabava poimenovana. Veliko dela in protokola za le malo mesa. Rake se je hladne. Običajno se kupi že kuhane, tako da z njimi ni veliko priprav. Ko sva se novinca učila od ene od povabljenih, so prisluhnili tudi nekateri drugi Švedi, kot da ne bi točno vedeli kako se zadeve lotiti. Nenazadnje se take zabave dogodijo le enkrat ali dvakrat na leto, ponavadi ravno v Avgustu.

Ob hrani se je jasno tudi precej pilo. Ob vsaki rundi so zapeli kako od pesmi, ki se običajno pojejo ob takih priložnostih. Le prva pesem je “predpisana” in tradicionalno se na začetku vedno poje to. Vse druge so po želji.

Večerja se je končala s sladico. Jabolčna pita in pita iz borovnic prelite s tekočo smetano sta bile odlične, zato sta prav hitro izginile. Nekje v zgodnjih urah naslednjega dne smo se prestavili nazaj v stanovanje. Moji spomini so rahlo megleni, verjetno malo zaradi alkohola, malo pa tudi zaradi utrujenosti. Taka aktivnost namreč ne pripomore pri zdravljenju prehlada.

Od mojih gostiteljev sem se poslovil sam, nekje sredi noči. Moral sem priti do glavne avtobusne postaje od kjer sem imel prevoz do letališča. Čeprav nisem imel pojma kje točno sem, sem nekako uspel najti pravi avtobus, s katerim sem se peljal do centra mesta.  Na avtobusu sem srečal Natasho in enega od povabljencev, ko sta odhajala domov. Pot nazaj do letališča in na otok je bila dolgotrajna in ne-pretresljiva.

V kreativnem vrtincu

Včeraj sem se napotil proti Mgarr-ju. V bljižini te vasice se nahaja kraj, kjer se lahko odklopiš od vsakdanje norije.

“Cerativity vortex” je mali prostor za katerega skrbijo prostovoljci iz društva Why not? To je drušvo, ki organizira različne projekte in delavnice, večinoma v sonaravnem in hipijevskem duhu. V kreativnem vrtincu, kot pravijo prostoru imajo stalni tabor. Prostor je namenjen ustvarjanju, druženju, učenju in sprostitvi. V sklopu kampa imajo tudi nekaj vrtičkov, kjer gojijo povrtnine ter poizkušajo različne sonaravne pristope. Organizirali so se tudi pri gradnji nekaterih manjših objektov, ki jih uporabljajo za svoje delavnice. Med njimi so tudi veliki tipi, ki služi kot savna, kupola zgrajena iz bambusovih palic je eden večjih pokritih prostorov, mali nadstrešek nad mizo, kjer imajo tudi malo knjižnico ter neverjetno prijetna hišica na drevesu.

Vortex sem planiral obiskati za cel vikend, soboto in nedeljo. Žal mi to ni uspelo, izgovor je bil, da še nisem 100% na področju zdravja. Prišel sem v nedeljo v zgodnjem popoldnevu, v knjižnici našel knjigo (med vsemi sem izbral eno, ki ni bila pretirano “tripy”), nato pa sem se zavlekel v eno od visečih mrež, kjer sem do večera knjigo tudi prebral. Ko se je najmočnejše sonce umaknilo, sem si še skuhal večerjo na alkoholnem gorilniku, ki sem ga pred tedni naredil sam (odlična pogruntavščina). Kmalu po večerji, ko sem se počasi odpravljal domov, je v kam prišel eden od prostovoljcev. Ostali (nekaj jih v kampu celo živi) nedelje običajno izkoristijo za uživanje na plaži. Edvard je prišel po boben za delavnico, ki se bo odvijala zvečer. Povprašal sem ga, če me lahko zapelje do avtobusne postaje in z veseljem mi je ustregel.

Več kot očitno bom moral obisk ponoviti, mogoče za kak dan več, da spoznam še druge prostovoljce.

Izlet po otočju

V soboto sem se zbudil okrog 7h, bolj zgodaj, kot običajno na Malti. V planu je bil namreč izlet proti vzhodu, po otočju oz. arhipelagu Stockholma.Po jutrani rutini sem odrinil. Moj gostitelj je še vedno spal, saj je bil prejšenj večer zanj kar dolg, pa tudi sicer mu je menda primanjkovalo spanca. Zaklenem vrata in vržem ključe nazaj skozi nabiralnik.

Ob 9h smo bili dogovorjeni na postaji Slussen, od koder naj bi se z avtobusom peljali proti vzhodu. Med potjo do tja sem užival v lepem razgledu nad celotno mesto. Ker sem bil zgoden, sem dodaten čas izkoristil za zbiranje informacij. Pozanimal sem se o odhodih avtobusa in se nato vrnil na ‘zborno mesto’. Tam me je že čakala Natascha, Nemka iz prejšnjega dneva. Pričakoval sem še kopico drugih ljudi, saj sem že pred tednom prek spletne strani coucsurfing ustvaril dogodek in povabil naključne popotnike, da se pridružijo. Od 20 prijavljenih na zborno mestno ni bilo nikogar. Kasneje smo ugotovili, da zborno mestno mogoče ni bilo najbolje označeno in da se nismo dovolj točno dogovorili.

Tako sva se sama z Natašo odpeljala proti vzhodu. Vožnja z velikim mestnim avtobusom se je začela po avtocesti, po nekaj desetih kilometrih se je cesta zožila na regionalko, nato pa na malo lokalno cesto. Po kaki uri vožnje sva prispela v malo pristanišče. Le nekaj hišic, in privezov za čolne. Pogledala sva na spored in si privoščila vročo čokolado. Moje zdravje ni bilo prav nič boljše, a bi bil greh ostati doma. Čez kakih 20 minut čakanja je pripeljal čoln. Prikupna mala ladjica naju je odpeljala med majhnimi otočki, kot iz pravljice. Najin cilj je bil otok Sandhamn, kakih 40 minut stran. Za enosmerno vozovnico sva plačala 80 SEK.

Stockholmski arhipelag je največji arhipelag na Švedskem in drugi največji v Baltskem morju. Pokrajino izoblikujejo, sile po-ledenodobnega dviga (ja, vem grozen prevod tujke: “post-glacial rebound”). V zadnji ledeni dobi so tukaj pokrajino prekrivale debeli ledeniki, ki so s svojo enormno maso stisnili zemljo. Po otoplitvi so se ledeniki umaknili, zemlja pa sedaj prav počasi leze nazaj proti nebu. Tako te mali otočki na leto pridobijo približno 3mm višine.

Ko sva prispela na otoček sva se strinjala, da je najbolje, da se sprehodiva okrog. Najprej sva zavila severno, se sprehodila čez vas in kaj kmalu sva pristala v gozdu. Gozdovi v teh krajih so res lepi in čeprav je otok precej turističen in ne pretirano velik vlada v teh gozdovih nepopisen mir. Po slabi uri hoje sva se odpočila na obali. Zanimivo si je bilo predstavljati, da bodo le nekaj mesecev od danes po tej obali tekali smučarji tekači. Zakaj pa ne? Pot sva nadaljevala proti jugu. Na skrajnem koncu otoka sva naletela na malo počitniško vasico polno idiličnih hišic. V okolišu je bilo polno peščenih plaž na katerih so posedali le posamezne skupinice ljudi. O gneči kakršno poznamo na Malti ni bilo sledu. Ko sva se naveličala peska in pogleda na odprto morje sva se vrnila proti pristaniškem mestu, kjer sva začela.

Ko sva prišla nazaj me je spreletela misel, da je celotno mesto precej podobno mestecu iz serije The Prisoner. Malo sva se sprehodila po vasici nato pa pristala v marini, kjer sva si privoščila počitek na klopci. Za nekaj minut sem celo zadremal, na soncu je bila temperatura namreč ravno prava, Po dremežu sva se z so-popotnico poigravala z mislijo, da bi poizkusila uštopati eno izmed jaht nazaj do celine. Eno izmed posadk, ki se je odpravljala, sva celo povprašala, a niso bili pretirano navdušeni.

Vrnila sva se do pristana, kjer sva pogledala čase odhoda najine ladjice. Ker sva imela še precej časa, sva skočila še v trgovino po hitro malico. Mesni namaz, katerega sem kupil je bil zanimivo sladkega okusa. Nazaj do celine sva odplula z drugo ladjo, ki je bila precej večja. Cena je bila sicer za odtenek nižja, smo se pa vstavili še na enem otočku po poti. Na avtobus na drugi strani ni bilo potrebno čakati več kot 15 minut, saj imajo različni prevozniki termine prevozov sinhronizirane.

Po prihodu nazaj v mesto sva se skupaj vrnila do mojega gostitelja.

Stockhol free city tour

Petek se je začel precej zgodaj. Ob 8h je moral Gustav biti v službi, in ker je bival blizu službe sva se iz stanovanja odpravila nekako 10 min do. Takoj po zajtrku torej. Zmenila sva se, da se dobiva čez dobrih 8 ur, po njegovih službenih obveznostih. Peljal naj bi me okrog po starem mestu, zato sem posvetil dopoldne ogledu novega dela mesta.

Novi del se nahaja severno od glavnega dela. Na spletu sem našel brezplačni voden ogled po mestu in ker imam s podobnimi ogledi dobre izkušnje, sem se z veseljem pridružil. Ogled se je začel ob 10h, torej sem imel še kake dve uri za pot, ki bi trajala kake dobre pol ure. Poleg tega sem kupil terminsko karto za javni prevoz. Preden se je ogled mesta začel sem pojedel še drugi zajtrk. Za city tour smo se dobili na Sergel-ovem trgu ob 10h.

Sam sem do zbornega mesta prišel z pol minute zamude, zbrana možica je bila presenetljivo velika. Po tem, ko smo se razdelili v dve skupini je naša še vedno štela okrog 40 turistov in popotnikov. Vodič je imel ogromno energije, prav za to sem se odločil prestopiti k njegovi skupini (stran od skupine, ki jo je vodila deklina). Najprej smo se na kratko spoznali, poklical je vse velike države in povprašal kdo prihaja od tam, navezal prvi stik, pregovoril par besed. Na prvi postojanki se je tudi predstavil, povedal, da je iz Avstralije in da so bile “noseča sem” prve Švedske besede, ki se jih je naučil. Naučila ga je njegova punca, ko sta še živela v Amsterdamu.

Na prvi postojanki smo govorili o nakupovanju na Švedskem. Pokazal je na 6 trgovin H&M-a v radiju 600m ter njihovo upravno zgradbo. Govoril je tudi o IKEI, njihovih mesnih kroglicah in dejstvu, da je vso veliko in mogočno pohištvo poimenovano po švedskih besedah, preproge in podobna krama pa po danskih.  Malo sosedsko zbadanje, ki je znano tudi nam.

Sprehodili smo se naprej po eni izmed nakupovalnih ulic. Druga postojanka je bila precej zgodovinsko obarvana. Govoril je o princesi Kristini (17. stoletje) in o tem, kako je globoko spremenila švedsko zgodovino. Močno se je zavzemala za enakost med spoloma, kar je še danes zelo zakoreninjeno nacionalni zavesti. Po zgodbi njenega življenja je bil leta 1933 posnet film, v katerem je igrala Greta Garbo, slavna švedska igralka. O njenem življenju in delu je bilo govora tudi na tretji postojanki.

Naslednja kontrolna točka je bila Stockholmska koncertna dvorana, kjer vsako leto podeljujejo Nobelove nagrade. V tej zgradbi podelijo 5 nagrad, vključno z Nobelovo nagrado za ekonomijo, ki je bila dodana naknadno (jebeni ekonomisti se morajo vedno zraven štulit). Najbolj znana nagrada – Nobelova nagrada za mir se podeljuje v Oslu. S to potezo so Švedi želeli ohraniti državi v uniji. Namera je zdržala le nekaj let. Tu smo slišali tudi nekaj besed o Alfredu Nobelu in o njegovem bratu (sedaj berem, da je imel 3 brate).

Nadaljevali smo proti zahodu. Ustavili smo se na eni izmed ulic, kje smo slišali zgodo o trenutni princesi Viktoriji in o tem, kako se je poročila z vaditeljem aerobike, ki ga je spoznala, ko je na rekreacijo hodila z ostalimi “povprečnimi ljudmi”. Ker njen izbranec Daniel ni bil modre krvi, je moral opraviti 3-letni tečaj za plemstvo. Poročila sta se 19. Junija 2010.

Na naslednjih postankih smo govorili še o kavarnah, kjer so se v 70-ih zadrževali ABBA in drugi švedske znane osebnosti. Beseda je nanesla tudi na neverjetno drzen rop banke in na Stockholmski sindrom, ki je dobil ime po dogodkih med tem ropom.

Pred koncem smo naredili še nekaj postankov, od katerih so bili prav vsi polni informacij. Vsega ne bom izdal tu, da vam ne vzamem razloga za obisk tega lepega mesta. Ogled smo končali po kakih 2h urah. Po izredno nerodni situaciji smo zahvalili vodiču in odčli vsak v svojo smer. Meni se je pridružila deklina iz Nemčije, ki sem jo spoznal tekom ogleda. Z njo sem preživel še dobršen del vikenda.

Prvi pobeg

Četrtek je bil dober dan. Tako kot v Sloveniji je bil tudi na Malti zadnji delovni dan prejšnjega tedna. Podaljšan vikend je kar klical po avanturi zato sem se, že nekaj tednov pred tem, odločil za pobeg.

Po 4h mesecih bivanja na otoku je to bil prvi izlet v tujino. Dejstvo, da bo potrebno pobegniti je bilo očitno že dolgo, glaven povod pa je bila novica enega od sodelavcev, da se odpravlja na izlet na Sicilijo. Med malico sem pogledal za letalske karte na spletu in kupil najcenejšo za ta vikend. Tako se je začel izlet v Stockholm.

Let iz malteškega letališča sem imel ob 19h, zato sem prtljago prinesel kar v službo. Kar nekaj izmed sodelavcev je Švedov zato ni bilo težko dobiti dobre nasvete za zapolnitev vikenda. Med delom mi je eden izmed njih rekel, da je “konec poletja na Švedskem”, kar me je rahlo presenetilo, saj v svoji prtljagi nisem imel kaj dosti toplih oblačil. Ko si nekaj mesecev na vročini skoraj pozabiš, da je kje drugje lahko tudi hladno.

Med čakanjem na avtobus do letališča me je presunilo, da pravzaprav nimam pretirano veliko časa in, da mi lahko zamuda avtobusa povzroči še kako preglavico. Skrb je bila tudi tokrat odveč, saj sem na letališče prispel ravno ob pravem času. Let je trajal debele tri ure in pol in je bil precej dolgočasen. Par besed sem izmenjal z Italijanom, ki živi na Malti. Mojster, ki je prej živel v Angliji, ZDA in še nekaj drugih državah je svojo družino peljal na počitnice na sever. Dejal je, da planira še nekaj let ostati na Malti, nato pa bo(do) verjetno spet zamenjal(i) lokacijo. Tekom leta sem opazil neprijetno žgečkanje v grlu. Verjetno posledice sredinega večernega kopanja.

Ker sem letel z enim od nizko-cenovnih prevoznikov, nismo leteli direktno do Stockholma, temveč do enega izmed relativno bližnjih letališč. Iz Skavsta-e do centra mesta sem se peljal z avtobusnim prevoznikom, katerega odhodi so prilagojeni na prihode letal. Čakati mi ni tako bilo potrebno, saj smo odšli takoj, ko sem vstopil na avtobus (zasedel sem zadnji sedež). Prvo presenečenje sem doživel, ko je voznik po nagovoru pozval, da naj uporabimo varnostne pasove. Kljub temu, da jih je imel vsak sedež jih po mojih opažanjih ni uporabljal nihče. Drugo stvar, ki se mi je zdela zanimiva, je da so bile usmerjevalne table v krožiščih za razliko od Slovenskih, ki so belo-rdeče, v Švedskih nacionalnih barvah, torej rumeno-modre. Mogoče le naključje.

Do glavne avtobusne postaje smo prispeli okrog 00:35. Čeprav sem imel plan do svojega gostitelja pešačiti, sem vzel taksi, saj mi je poslal SMS, da si želi čimprejšnjega spanca. Po iskanju pravega taksija (saj nisem želel plačati preveč), sva se odpeljala proti Sodermalm-u, kjer živi moj gostitelj. Taksist je bil Iračan, ki na Švedskem živi že 10 let. Država mu je všeč in pravi, da tu počuti doma. V Iraku je v tem času bil le enkrat, zaradi vojne in odseljevanja se je njegova vas menda spremenila do nerazpoznavnega. Rekel je da je danes delal od 4ih popoldan in da je bil dober dan. Poleg lepega vremena so ga razveseljevale tudi množice (Švedskih in tujih) turistov, ki so v prestolnico prišli na teden kulture. Po 10 minutni vožnji sva prispela do cilja. Za prevoz sem odštel 160 Švedskih kron, kar je okrog 17€. Ker gotovine nisem imel sem plačal s kartico. V zmedi sem uspel pozabiti svoj PIN, k sreči je zadostoval osebni dokument in moj podpis. Taksist me je tudi v zmedi presenečal s prijaznostjo in potrpežljivostjo.

Po tem pokličem Gustav-a, mojega gostitelja, najdem njegovo stanovanje. Po pozdravu in večernem čaju (ki je res prijal za grlo) si zaželimo lahko noč. Jutri bo pester dan.