Hotelirstvo v malem turističnem mestecu

Pred parimi leti, ko sem se prvič pognal v tujino iščoč avanture in “nekaj več”, sem si želel pobega iz IT industrije in glede na mojo destinacijo – Malta – sem pričakoval, da bom dobil delo v hotelu ali v turističnem sektorju. Takrat se je sicer izšlo drugače, a po nekaj letih potovanja in dela v tujini, sem dobil priložnost tudi za to izkušnjo.

Zadnja dva tedna sem zaposlen v velikem hotelu v majhni turistični vasi – Franz Josef. Hotel s štirimi zvezdicami premore kakih 130 sob kar nanese okrog 400 prenočišč. Delam na poziciji portir/vzdrževalec. Delo vsebuje kup različnih opravil, od pomoči gostom s njihovo prtljago, skrb za ognjišče v restavraciji, skrb za urejenost zunanjih prostorov okrog hotela, zalaganje vozičkov s svežo posteljnino, brisačami in toaletnimi potrebščinami, odvoz umazanega perila, zalaganje mini-bar-ov v sobah (v katerih se kdaj najde tudi kako pozabljeno pivo), … Ko svoje delo končam, pomagam tudi ekipi, ki pospravlja sobe.

Trenutno je na Novi Zelandiji zima in na zahodni obali ni navala turistov. Dnevno imamo tako zasedenih med 10 in 40 sob. Gostje v mestu običajno ostanejo le dan ali dva zatorej imamo vseeno precej dela. Na tej poziciji delam sam, pomagam pa ekipi še okrog 8-ih cistilk. Delavci v hotelu smo večinoma tujci, veliko je Indijcev, nekaj Kitajcev, kak Južnoafričan, Filipinec, Šrilančan. Nekaj nas je tudi Evropejcev – Nemka, ki ima v mestecu partnerja in par iz Republike Češke. Seveda pa je nekaj tudi Kivijev, tu in tam celo kak z Maori koreninami.

Tekom dela nisem pretirano veliko v kontaktu z gosti, precej manj kot bi si želel. Vseeno preko sodelavcev slišim zgodbe o gostih, ki so na meji med smešnim in grotesknim. Tako je razlagala kolegica, ki dela tudi v restavraciji; Med zajtrkom je skrbela za hrano in pijači v toplem bifeju nakar zasliši tleskanje s prsti iz ene izmed miz. Kljub nesramni gesti se sprehodi do mize, za katero sedi obilnejša gospa srednjih let. Pred njo na sta krožniku dve trdo kuhani jajci, iz samopostrežnega bifeja. Gospa ošabno veli kolegici naj ji jajce olupi. Kolegica je rahlo zaprepadena a hitro reagira – “Te usluge ne nudimo, z veseljem pa si lahko postrežete z vmešanimi jajci, ki so prav tako del menija.”

Tudi sobe po odhodu gostov so kdaj pa kdaj precej šokantne. Smeti po vseh koncih sobe, kdaj kak uporabljen kondom, nekoč so menda našli celo vrečko s (predvidoma človeškim) drekom. Človek se vpraša v kakem okolju živijo te ljudje, ko ne potujejo.

Vseeno večina dni mine brez pretiranih šokov (in dreka v vrečkah). Delavni dnevi so sicer dolgi, včasih po deset, enajst ur. Verjetno prav zato dan hitro mine. Ekipa je večinoma zelo prijetna in tudi razgledi na naravo so običajno odlični. V zimskem času je običajno deževna zahodna obala precej bolj sončna. Čas med polurno malico ni plačan, kar je običajno za NZ, dobimo pa brezplačen topel obrok. Ponavadi je topla hrana tudi med jutranjo pavzo, saj se takrat konča hotelski zajtrk. Delavcem je ponujena tudi možnost najema sobe v delavskem naselju. Za ugodnih 125$ na teden lahko najameš sobo z zakonsko posteljo, kopalnica in WC je deljen med dvema sobama. V skupnih prostorih v sredini naselja je kuhinja, večja jedilnica, večnamenska soba z biljardom, TV soba, pralnica in celo mali fitnes. Uporaba vseh skupnih prostorov je vključena v najemnino. Kot “stalni” prebivalec mesteca sem upravičen tudi do različnih popustov in ugodnosti v trgovinah in restavracijah po mestu. O tem pa mogoče kdaj drugič.

Na zahodni obali sem sedaj že več kot mesec dni in tu planiram ostati še vsaj kak mesec. Če te zanima karkoli o mojem delu ali življenju tu, le pusti kak komentar pod tem zapisom ali pa me kontaktiraj preko maila ali družbenih omrežji.

Workaway ali delo za prenočišče

Tisti, ki redno spremljate ta blog veste, da svojo potrebo po potovanju velikokrat zadostim kljub omejenim finančnim zmožnostim. En od poceni načinov za življenje v tujini in raziskovanje novih krajev je tudi prostovoljno delo. To se med popotniki po Novi Zelandiji večkrat uporablja za zmanjševanje stroškov nastanitve in podaljšanje možnosti potovanja.

Tudi jaz sem želel izkusiti tak način življenja. Možnosti za iskanje dela za prenočišče je veliko, še posebej v NZ. Spletne strani, ki so popularne po celem svetu so Workaway.info, WOOFing interational, tukaj pa lahko prostovoljno delo najdeš tudi prek obiska popotniških spletnih strani in spletnih strani za iskanje dela.

Sam sem član na spletni strani Workaway, kjer sem delo tudi iskal. Delal sem v hostlu in restavraciji v vasi o kateri sem pisal v prejšnjem zapisu. Za 3h dela na dan smo prostovoljci dobili brezplačno prenočišče in juho zvečer, za dodatno uro dela, ko je bilo več gostov ali če si delal v kuhinji, pa si dobil še pošten topel obrok iz restavracije. Enkrat tedensko smo imeli prost dan. Življenje v mestecu je bilo lahkotno in umirjeno in veliko je bilo časa za sprehode in raziskovanje okolice. Vseeno pa ti delo daje razlog za premik iz sobe in dober občutek, ko gledaš na rezultate.

Prostovoljno delo v tujini je lahko odlična priložnost za zamenjavo okolja, daljše počitnice, učenje tujega jezika, poizkus drugačnega načina življenja ali drugačnega poklica.

Poleg prostovoljnega dela pa lahko za ugodno potovanje koristimo še storitve, kot so Couchsurfing (o katerem sem že dosti pisal), house sitting (kjer običajno v tujini paziš na hišo in hišne ljubljenčke medtem ko so latniki na počitnicah), au pair (kjer paziš otroke in pomagaš z delom okrog hiše) verjetno pa obstajajo še mnogi drugi načini.

Življenje pod ledenikom

Počasi teče drugi teden odkar živim in delam v mali vasici po imenu Fox Glacier, danes torej kako besedo o vasici in življenju tu.

V mali turistični vasici, ki je bila ustanovljena kot rudniška vas ob zlati mrzlici, trenutno živi le okrog tristo prebivalcev. Vasica poimenovana po bližnjem ledeniku ima zelo miren značaj, še posebej sedaj, v obdobju izven turistične sezone. Glavna zaposlitev tukajšnjih prebivalcev je turizem in s turizmom povezane panoge; hotelirstvo, gostinstvo, vodenje odprav in izletov, preleti z letali in helikopterji nad ledenikom. Skrita je tik ob vznožje Južnih Alp, nekaj kilometrov stran od zahodne obale južnega otoka. V pogovorih s prijatelji sem jo večkrat primerjal s slovensko Trento in mislim, da primerjava ni napačna.

Moji dnevi v tem kraju so precej sproščeni in mirni. Živim v hostlu, kjer v zameno za prenočišče delam 3 ure na dan. Enkrat tedensko mi pripada prosti dan, če pa slučajno delam več kot 3h, pa v zameno dobim še večerjo ali pivo. V prvih dneh mojega bivanja tu, sem delal v kuhinji restavracije, kjer sem pomival posodo, kasneje pa so mi zadali pospravljanje sob, čiščenje kopalnic, skupne kuhinje in drugih skupnih prostorov ter različne malenkosti okrog hiše. V prostem času se lahko posvečam svojim užitkom. Dosti več berem, kdaj si pogledam kak dober film, seveda pa grem vsake toliko tudi raziskovati naravo okrog vasi. Turistično najbolj obiskane destinacije so bližnji ledenik, jezero Matheson in plaža Gillespies. Včasih se v kuhinji zaposlim s peko kruha ali pice, spet drugič pa grem z ostalimi prostovoljci na pivo v sosednjo gostilno.

Kljub dejstvu, da sem od najbližjega mesta oddaljen vsaj nekaj ur vožnje, mi v mali vasici na koncu sveta prav nič ne manjka.

Iz Blenheima v Fox

V torek se mi je iztekel četrti teden bivanja v hostlu Copperbeach in odločil sem se, da je spet čas za premik.

Že v tednu pred tem sem poslal par povpraševanj za delo in dobil ponudbo za prostovoljstvo v malem mestecu Fox Glacier. Idealno, saj sem si želel premika po zahodni obali v smeri Wanake in Queenstown-a, kjer je med zimsko sezono meda precej dela.

Na pot sva se z japonskim kolegom odpravila po poznem zajtrku in dolgem slovesu od vseh v hostlu. Peljala sva se zahodno, po cesti, po kateri sem se vozil že parkrat. Vožnja ni bila nič posebnega, razen kratkega postanka za hitro popravilo blatnika na avtomobilu. Cesta naju je vodila po ozkih rečnih dolinah in skozi majhna mesteca in vasice. Kljub temu, da sem pričakoval dolgo pot mi je precej hitro zmanjkalo podcastov na poslušati in ne bi se branil kakega štoparja za družbo.

Po kakih 5h urah vožnje, sva počasi prispela do Westport-a, mesteca na zahodni obali. V mesto sva se pripeljala tik pred sončnim zahodom in kljub čudoviti pokrajini v notranjosti otoka je bil sončni zahod presežek dneva.

Po večerji v mali fish and chips trafiki, sva se odpeljala v mesto, kjer sva na parkirišču pred kinom (in javnim wc-jem) zaspala vsak v svojem avtu.

Naslednji dan je sledila vožnja ob obali. Vreme je bilo perfektno, sploh upoštevajoč dejstvu, da je zahodna obala običajno zelo deževna. Ob poti sva se ustavila in si ogledala “pancake rocks”, majhen polotok z zanimivo geologijo in od morja najedeno obalo. Kljub dejstvu, da je zahodna avtocesta, po kateri sva se vozila, ena najpomembnejših cest na južnem otoku, so njeni mostovi čez reke skoraj vedno le eno-pasovni. Včasih na isti pas stlačijo še železniško progo. Po zajtrku v industrijskem mestu Greymouth sva naslednji postanek sva naredila v mali vasici po imenu Ross. Vas je nastala ob zlati mrzlici v 60-ih letih 19. stoletja. Sedaj v vasi prebiva kakih 300 ljudi, ki se preživljajo predvsem z zgodbami njihovih prednikov. Pred mojim ciljem sva hiter postanek naredila še v Franz Josef Glacier od kjer je bilo le še nekaj deset kilometrov do Fox Glacier. O njem pa kdaj drugič.

Sončni zahod v Whites bay

Po mirni soboti doma, smo se nekje okrog nedeljskega kosila s družbo iz hostla odločili, da bi bilo dobro izkoristiti ta dan (kolikor ga je še ostalo). Odpeljali smo se na kake pol ure oddaljeno plažo v Whites Bay. Najprej smo plažo zgrešili in se po makadamski cesti v neznano vozili kake 15 minut, ko pa smo ujeli avto naših kolegov, in se dogovorili za končen cilj, smo se obrnili.

Ko smo prispeli na plažo smo se sprehodili po njej. Splezali smo na bližnji grič in v zalivu nedaleč stran uživali v sončnem zahodu.

Ko smo se vrnili do avtomobila smo ugotovili, da smo izgubili enega od voznikov, zato smo po temi začeli iskalno akcijo. Plažo je zalivala plima in tema je ovirala iskanje. po kakih 20 minutah skrbi se je izgubljeni Italian končno prikazal. Menda nas je čakal na plaži pri avtomobilih, a očitno se je tip res dobro skril.

Konec dober, vse dobro.