Življenje pod ledenikom

Počasi teče drugi teden odkar živim in delam v mali vasici po imenu Fox Glacier, danes torej kako besedo o vasici in življenju tu.

V mali turistični vasici, ki je bila ustanovljena kot rudniška vas ob zlati mrzlici, trenutno živi le okrog tristo prebivalcev. Vasica poimenovana po bližnjem ledeniku ima zelo miren značaj, še posebej sedaj, v obdobju izven turistične sezone. Glavna zaposlitev tukajšnjih prebivalcev je turizem in s turizmom povezane panoge; hotelirstvo, gostinstvo, vodenje odprav in izletov, preleti z letali in helikopterji nad ledenikom. Skrita je tik ob vznožje Južnih Alp, nekaj kilometrov stran od zahodne obale južnega otoka. V pogovorih s prijatelji sem jo večkrat primerjal s slovensko Trento in mislim, da primerjava ni napačna.

Moji dnevi v tem kraju so precej sproščeni in mirni. Živim v hostlu, kjer v zameno za prenočišče delam 3 ure na dan. Enkrat tedensko mi pripada prosti dan, če pa slučajno delam več kot 3h, pa v zameno dobim še večerjo ali pivo. V prvih dneh mojega bivanja tu, sem delal v kuhinji restavracije, kjer sem pomival posodo, kasneje pa so mi zadali pospravljanje sob, čiščenje kopalnic, skupne kuhinje in drugih skupnih prostorov ter različne malenkosti okrog hiše. V prostem času se lahko posvečam svojim užitkom. Dosti več berem, kdaj si pogledam kak dober film, seveda pa grem vsake toliko tudi raziskovati naravo okrog vasi. Turistično najbolj obiskane destinacije so bližnji ledenik, jezero Matheson in plaža Gillespies. Včasih se v kuhinji zaposlim s peko kruha ali pice, spet drugič pa grem z ostalimi prostovoljci na pivo v sosednjo gostilno.

Kljub dejstvu, da sem od najbližjega mesta oddaljen vsaj nekaj ur vožnje, mi v mali vasici na koncu sveta prav nič ne manjka.

Iz Blenheima v Fox

V torek se mi je iztekel četrti teden bivanja v hostlu Copperbeach in odločil sem se, da je spet čas za premik.

Že v tednu pred tem sem poslal par povpraševanj za delo in dobil ponudbo za prostovoljstvo v malem mestecu Fox Glacier. Idealno, saj sem si želel premika po zahodni obali v smeri Wanake in Queenstown-a, kjer je med zimsko sezono meda precej dela.

Na pot sva se z japonskim kolegom odpravila po poznem zajtrku in dolgem slovesu od vseh v hostlu. Peljala sva se zahodno, po cesti, po kateri sem se vozil že parkrat. Vožnja ni bila nič posebnega, razen kratkega postanka za hitro popravilo blatnika na avtomobilu. Cesta naju je vodila po ozkih rečnih dolinah in skozi majhna mesteca in vasice. Kljub temu, da sem pričakoval dolgo pot mi je precej hitro zmanjkalo podcastov na poslušati in ne bi se branil kakega štoparja za družbo.

Po kakih 5h urah vožnje, sva počasi prispela do Westport-a, mesteca na zahodni obali. V mesto sva se pripeljala tik pred sončnim zahodom in kljub čudoviti pokrajini v notranjosti otoka je bil sončni zahod presežek dneva.

Po večerji v mali fish and chips trafiki, sva se odpeljala v mesto, kjer sva na parkirišču pred kinom (in javnim wc-jem) zaspala vsak v svojem avtu.

Naslednji dan je sledila vožnja ob obali. Vreme je bilo perfektno, sploh upoštevajoč dejstvu, da je zahodna obala običajno zelo deževna. Ob poti sva se ustavila in si ogledala “pancake rocks”, majhen polotok z zanimivo geologijo in od morja najedeno obalo. Kljub dejstvu, da je zahodna avtocesta, po kateri sva se vozila, ena najpomembnejših cest na južnem otoku, so njeni mostovi čez reke skoraj vedno le eno-pasovni. Včasih na isti pas stlačijo še železniško progo. Po zajtrku v industrijskem mestu Greymouth sva naslednji postanek sva naredila v mali vasici po imenu Ross. Vas je nastala ob zlati mrzlici v 60-ih letih 19. stoletja. Sedaj v vasi prebiva kakih 300 ljudi, ki se preživljajo predvsem z zgodbami njihovih prednikov. Pred mojim ciljem sva hiter postanek naredila še v Franz Josef Glacier od kjer je bilo le še nekaj deset kilometrov do Fox Glacier. O njem pa kdaj drugič.

Sončni zahod v Whites bay

Po mirni soboti doma, smo se nekje okrog nedeljskega kosila s družbo iz hostla odločili, da bi bilo dobro izkoristiti ta dan (kolikor ga je še ostalo). Odpeljali smo se na kake pol ure oddaljeno plažo v Whites Bay. Najprej smo plažo zgrešili in se po makadamski cesti v neznano vozili kake 15 minut, ko pa smo ujeli avto naših kolegov, in se dogovorili za končen cilj, smo se obrnili.

Ko smo prispeli na plažo smo se sprehodili po njej. Splezali smo na bližnji grič in v zalivu nedaleč stran uživali v sončnem zahodu.

Ko smo se vrnili do avtomobila smo ugotovili, da smo izgubili enega od voznikov, zato smo po temi začeli iskalno akcijo. Plažo je zalivala plima in tema je ovirala iskanje. po kakih 20 minutah skrbi se je izgubljeni Italian končno prikazal. Menda nas je čakal na plaži pri avtomobilih, a očitno se je tip res dobro skril.

Konec dober, vse dobro.

Spontan vzpon nad snežno mejo

V soboto je bil v hostlu dan za žur in večina gostov je bila do večera že fajn pod dozo. Meni ni bilo dosti do tega in sem ohranil trezno glavo.

Naslednji dan, ko so se pomirile glave sostanovalcev, s katerimi sem se poštekal, smo začeli razmišljati kam bi lahko šli v takem lepem vremenu. Odločili smo se za izlet do jezera Rotoiti. Ko smo po dobri uri vožnje prispeli do jezera, sem ugotovil, da sem se tu ustavil, ko sem prihajal v Blenheim in se s tremi Nemkami podal na sprehod po obali. Nekje na poti do jezera smo naleteli na prometno nesrečo, ko je tovornjakar zadel ob most čez reko in popolnoma uničil kabino tovornjaka. Ker je bil most zaprt so policisti promet precej pomembne ceste usmerili kar čez strugo reke. Kaj bi kompliciral.

Pretekla noč je bila tudi za nekatere iz naše odprave precej naporna, zato je bila ideja, da se tokrat podamo na krajši pohod. Napotili smo se po eni izmed poti a po kakih 20 minutah hoje po gozdu smo se strinjali, da bi bil verjetno razgled iz vrhov gora danes vreden napora. Na tabli na izhodišču je pisalo, da je za vzpon do vrha in povratek v dolino potrebnih 5h, a smo se kljub poznem odhodu odločili, da gremo in da se lahko kadarkoli obrnemo.

Tempo smo imeli res pošten in po kaki uri in 50min smo vsi štirje stali na vrhu 1700m+ visoke zasnežene gore. Razgled v dolino je bil resnično čudovit.

Po hitri malici in pivcu smo se obrnili in napotili nazaj. Do avta smo prišli ravno ob sončnem zahodu.

Ribičija

Po precej ležerni in lenobni soboti, sem imel za nedeljo planiran ribiški izlet. Zanj sva se zmenila s kolegom iz službe, pridružili pa so nama tudi nekaj sostanovalcev v najinih hostlih.

Po skoraj pričakovanem poznem odhodu smo se izpred njihovega hostla spravili okrog 10h. Do Piktona, kamor smo bili namenjeni je bilo kake dobre pol ure vožnje. Lokacije za ribarjenje nismo kaj dosti iskali, kar hitro smo se zadovoljili z malim valobranom, kamor smo znosili svojo opremo.

Vreme je bilo odlično in celo ribolov je šel precej OK. Celo neizkušeni ribiči smo ujeli kako ribo. Na sončku smo uživali kake tri ure in ujeli dovolj rib za večerjo.