Večer z okusom Italije

Kljub jamranju nad Nemci prejšnji teden ima življenje v mednarodnem okolju tudi mnoge prednosti. V nedeljo nas je tako po popoldanski zabavi v laser-tag poligonu (zabavno, je za probat) pogostila sostanovalka iz Italije.

Na meniju je bila italijanska pica za (minimalen) prispevek 3 dolarjev. Kljub temu, da je pekla (le) Margarite, je ta pica po okusu (in drugih občutjih) brez problema prekosila vse dosedanje novozelandske pice. Domače testo, dobra omaka za pico (ne ketchup!) in minimalizem okusov so koncepti, katere lokalni pico-peki še niso osvojili. K atmosferi je prispeval tudi ogenj v peči ter lahkotna glasba. Ob hladnem pivu je bil to skoraj popoln zaključek odličnemu dnevu.

Slap in Ocean Beach

Danes je bil spet resnično lep dan. Ker smo mnogi v hostlu imeli prosti dan ali pa sploh nimamo službe, smo se podali na kratek izlet.

Zbasali smo se v kombi in se odpeljali kake pol ure južno. Najprej smo se ustavili pri majhnem jezu ob reki. V pomladanskem sončku in ob zvokih slapu je bilo prav prijetno posedati na z mahom obraslih skalah.

Po kratkem predahu ob rečici smo pot nadaljevali še nekaj kilometrov. Parkirali smo ob neskončni peščeni plaži, kjer smo v vodo pomočili noge in se sprehodili po zlati mivki. Za kopanje je bila voda absolutno premrzla, je pa bilo vreme primerno za kajt ali surfanje.

Življenje z Nemci

Zadnja dva tedna živim v luštnem hostlu v centru Napier-ja. Ideja ob prihodu je bila, da ostanem tu kak mesec med tem pa delam v kmetijstvu in varčujem za naslednje podvige. Izkazalo se je, da sem prispel v slabem času za iskanje dela, saj je ravno september precej mrtev mesec kar se tiče dela v vinogradih in sadovnjakih. Vseeno pa življenje v hostlu ni tako družabno, kot bi si človek lahko predstavljal.

Hostel sestavljajo tri stanovanjske hiše združene z letnim vrtom oz. teraso. Največja izmed hiš, v kateri živim tudi jaz, je praktično popolnoma okupirana z Nemci in “uradni jezik” v jedilnici ni ravno vse vključujoč. To me na začetku niti ni tako motilo, a po dveh tednih poslušanja nemščine imam tega počasi dovolj.

Zanimiva situacija se mi je zgodila včeraj. Po jutranjem ritualu sem se odpravil v kuhinjo. Ker sem bil posebno dobre volje, sem se zaklepetal z enim od so-stanujočih, Nemcem moje starosti. Verjetno tudi zaradi podobne starosti je bilo z njim lažje navezati stik. Med pogovorom je njegov rojak zaspano začel pripravljati palačinke. Povprašal sem ga, če se mu lahko pridružim pri zajtrku, s čimer sem rahlo presenetil še samega sebe. Ponudil sem mu nekaj mojih sestavin in pomoč pri peki katero je prijazno zavrnil. Po nekaj minutah je starejši kolega odšel, kuhar pa je nadaljeval s pripravo zajtrka. On je bil precej manj zgovoren in tako sem se umaknil za mizo, za svoj računalnik. Kaj kmalu se mu je pridružilo še nekaj sostanovalk in začeli so pogovor v svojem krogu. Kmalu sem spoznal, da bomo zajtrkovali skupaj in ko so bile palačinke pripravljene smo se res posedli za eno izmed miz. Krožnik s palačinkami smo dali na sredino, vsak pa je iz svoje omare prinesel svojo marmelado ali nutelo. Zanimivo mi je bilo, da so pogovor brezsramno nadaljevali v Nemščini, klub temu, da so vedeli, da jezika ne obvladam. V naslednjih minutah sem poskušal odpreti nove teme v angleščini ali se vključiti v debato, ko sem zasledil kako besedo, katero sem prepoznal. Razen enostavčnega odgovora v angleščini ni bilo pretirano veliko interesa za pogovor.

Med zajtrkom je v jedilnico prišel nov gost. Lastnik hostla ga je predstavil in povedal, da je tudi on Nemec. Ostali so se predstavili, ga povprašali od kod je in povedali od kod prihajajo oni. Ko sem prišel na vrsto sem v polomljeni Nemščini povedal “Ich bin aus Slowenien und kann nicht Deutsch schprechen”. Ob izjavi sem dobil kak čuden pogled takoj za tem pa so nadaljevali svojo debato. Ko sem pozajtrkoval, sem se tiho zahvalil za zajtrk in pomil svoj krožnik.

Ob te prigodi je potrebno dodati še par pomislekov. Najprej, posploševanje na podlagi nacionalnosti, spola, vere, ali praktično česarkoli je običajno kontraprodtuktivno za razumevanje sveta. Spoznal sem Nemce, ki se res potrudijo z angleščino (in z biti družaben), prav tako pa sem spoznal ljudi drugih narodnosti, ki počnejo prav to (včasih tudi Slovenci). Sam se trudim, da tega ne bi počel, res pa je, da v NZ niti nisem imel veliko priložnosti. En argument bi bil lahko tudi, da je to odlična priložnost, da obnovim in osvežim svoje poznavanje Nemščine in da se naučim vsaj par besed. Na to sem pomislil tudi sam, a je za to potrebno nekoliko več energije nenazadnje pa tudi občutek sprejetosti med družbo, ki ga pa v tem trenutku žal nimam. Mogoče pa se lahko do tega pripravim v naslednjih tednih.

Napier

Danes se izteka prvi teden odkar sem živim v Napier-ju, malem sončnem mestecu na zahodni obali severnega otoka. Po prekratkem času v Nelson-u, ki mi je bil izredno všeč, sem sedaj vesel, da sem se vseeno premaknil na severni otok, saj mi je to mesto prav tako izredno všeč.

Mesto je bilo ustanovljeno okrog leta 1851, o pokrajini tu pa je pisal že Kapitan Cook, ko je leta 1769 plul ob južni obali otoka. Leta 1931 je mesto porušil velik potres in v letih po tem so v mestnem jedru zgradili veliko stavb v Art Deco stilu. Tekom naslednjih desetletji so nekaj izmed teh stavb prenovili in predrugačili a veliko izmed njih je ostalo nespremenjenih. Dovolj, da so v 90-ih letin prejšnjega stoletja ta unikaten stil mesta prepoznali in stavbe zgodovinsko zaščitili in obnovili.

Mesto danes nosi prijeten občutek. Stavbe z zgodovino na ulicah pa umirjen promet ter široki pločniki. Zdi se, da je v primerjavi z drugimi mesti (na južnem otoku) Napier precej bolj narejen za pešce in kolesarje. Svoj čar mu daje tudi neskončna plaža črnega proda in visoke palme po ulicah in parkih.

Sam sem zadnje dni v veliki meri preživel v hostlu in na sprehodih po mestu. V zadnjem tednu sem dobil delo le dvakrat ali trikrat, saj je žal sezone obrezovanja grozdja konec. Verjamem, da v naslednjih dneh  vseeno najdem kako bolj redno delo. Vseeno mi je življenje v trem mestecu precej všeč. Verjetno k tem precej prispeva lepo sončno vreme in vonj po pomladi, po pravici povedano pa je tudi hostel in atmosfera v njem precej super. Poleg tega najemnina ni pretirana in celo internet je pohvalno dober in celo brezplačen (in neomejen). V tem mestu ostanem predvidoma še kake tri tedne, saj imam v začetku oktobra plan za premik v severni del države.

Prodajanje tople vode

Danes sem oddelal par ur v polnilnici vode. Moja naloga je bila kontrola zamaškov na malih plastenkah katere smo polnili. Od vrste plastenk ki so se vozile mimo mene je bila neustrezna približno vsaka 20-ta. In to po tem, ko je pred mano kolegica že pobrala pol iz traku. Torej je bilo po grobi oceni zavrnjenih izdelkov kakih 10%. Zavrnjene plastenke smo nato spraznili v odtok, po tem pa smo izgubili še nekaj časa z odstranjevanjem zamaškov, in varnostnih plomb iz plastenk, da bi jih lahko ponovno napolnili, nekaj pa jih je zmečkanih ali drugače poškodovanih šlo naravnost v smeti.

Vseeno je ta mala proizvodnja verjetno jama zlata za lastnika. Po hitrem izračunu in oceni čez palec … Na uro smo napolnili in zapakirali kakih 2000 plastenk. V trgovini stanejo nekje med 0.9$ in 2$. Konzervativno recimo, da trgovina pobere približno pol marže, kar nanese na približno 1000$ zapakiranih plastenk na uro. Za trakom in okrog njega nas je delalo 5 popotnikov z nekje okrog minimalne plače ter dva redno zaposlena. Verjetno tudi onadva nista plačana ogromno, optimistično recimo 25$ na uro. Za plače delavcev skupaj nanese manj kot 150$ na uro. Seveda je še nekaj stroškov s plastenkami, zamaški, elektriko, transportom, birokracijo, morebitnimi dajatvami za črpanje vode (vrtino imajo na dvorišču) … Vseeno si težko predstavljam, da vse to skupaj nanese več kot dodatnih 150$ na uro.

Zgornje ocene so popolnoma “čez prst” (popravite me v komentarjih), a nagibal sem se v konzervativno smer. V primeru, da nisem ničesar večjega pozabil pridemo na nekje 700$ dobička na uro dela. Proizvodnja včasih obratuje tudi ponoči, kar namiguje, da imajo dovolj dela. Pa tudi, če delajo le 40 ur na teden, se zdi, da jim ne bi smelo biti težko najti banke, ki bi bila pripravljena ponuditi posojilo za izgradnjo hangerja in nakup polnilca in pakrinice.